Velika Britanija je imela v zgodovini formule 1 ob Nemčiji in Italiji najpomembnejšo vlogo. Tako kar se tiče moštev, kot kar se tiče voznikov. Danes je njena vloga z navezo McLaren Marcedes in Williams Toyota ter z vozniškim trojcem: Lewis Hamilton, David Coulthard in Jenson Button sicer še vedno velika, ni pa izstopajoča, kot je bila v zlati dobi otoškega dirkanja. Danes je na tehnološkem prestolu italijanska avtomobilska industrija, ki jo čedalje hitreje lovita nemška in japonska, med vozniki pa z Nickom Heidfeldom, Nicom Rosbergom, Timom Glockom, Sebastianom Vettlom ter Adrianom Sutilom kraljuje nemška dirkaška šola.

Obdobje garažistov (prvaki)

1962: G. Hill (BRM) 1963: J. Clark (Lotus) 1964: J. Surtees (Ferrari) 1965: J. Clark (Lotus) 1966: J. Brabham(Brabham) 1967: D. Hulme (Brabham) 1968: G. Hill (Lotus) 1969: J. Stewart (Matra) 1970: J. Rindt (Lotus) 1971: J. Stewart (Tyrrell) 1972: E. Fittipaldi (Lotus) 1973: J. Stewart (Tyrrel

V 60. in 70. letih 20. stoletja je bil razpored moči odločno na britanski strani, še posebej do lea 1974. V dvanajstih letih so namreč kar desetkrat naslov prvaka med konstruktorji osvojila britanska moštva, svetli izjemi, ki sta Britancem onemogočili popolen izplen, sta bila italijanski Ferrari in francoska Matra. Podobno dominantni so bili tudi britanski dirkači. V tem obdobju so namreč osvojili devet lovorik, nebritanske lovorike pa so šle v roke velikih voznikov, kot so Jack Brabham, Danny Hulme, Jochen Rindt in Emerson Fittipaldi. Dominantnost otoškega dirkaškega aparata je bila tolikšna, da je Enzo Ferrari v navalu nemoči vsa britanska moštva imenoval za moštva garažistov. Očital jim je, da so v svojem zasledovanju tehnične dovršenosti, njihovi mehaniki nenehno zaprti med štiri stene in da o življenju in pravi duši dirkaškega športa nimajo pojma.

Jim Clark (Lotus) je leta 1962 bil ogorčen boj s Hillom, prvak je postal leto kasneje. © AFP

Da bi se vrnili v čas garažistov, se bomo posvetili trem britanskim moštvom: British Racing Motors (BRM), Lotus in McLaren . Na ta način bomo naredili nekakšen lok od moštev, ki so začela britansko ero, do moštev, ki so formulo 1 popeljala iz nje. BRM je namreč kraljeval v začetku 60, Lotus je bil najdominantnejše moštvo celotnega obdobja, McLaren pa je do prve zmage prišel prav ob koncu britanke ere.

BRM

Zmage: 17 Prva startna mesta: 11 Najhitrejši krogi: 13

BRM se je oblikoval kot projekt britanske inžinirske odličnosti, ki naj bi v obdobju po drug svetovni vojni pokazal (pre)moč kraljeve tehnologije nad tehnologijami celinske Evrope. Po slovesnem odprtju novega moštva se je prav tehnologija združenih britanskih podjetij izkazala za slabo obstojno in nadvse nekompatibilno. Leta 1958 je tako moštvo zaradi zamude pri razvoju dirkalnika, od Maseratija moralo kupiti kar celoten bolid, da je sploh lahko začelo prvenstvo. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi leta 1961, ko je BRM od Coventry-Climaxa moral kupiti motorje, ker njihovi inženirji do začetka sezone niso uspeli končati svojega dela.

Zelo pomemben korak k povečanju zanesljivosti dirkalnika je prinesla zamenjava vodstva. Ko je na mesto Raymonda Mayasa in Petra Berthona, do tedanjih vodij moštva stopil genialni vodja mehanikov Tony Rudd, je ob obstoječi zmogljivosti motorja, do izraza prišla tudi zanesljivost. Moštvo BMR je prvo zmago proslavilo leta 1959, ko je Jo Bonnier pometel s konkurenco na VN Nizozemske. Tri leta pozneje je prišlo še do naslova konstruktorskega zmagovalca, ko si je z odpovedjo Clarkovega Lotusa na VN Južne Afrike, po dramatični in napeti sezoni, zmago zagotovil Graham Hill. Hill je kot dirkač BRM-ja na najvišji stopnički stal desetkrat, poleg naslova prvaka pa je z moštvom trikrat osvojil tudi mesto podprvaka.

Avstralec Jack Brabham je v svojim angleškim moštvom prvak postal leta 1966. © AFP

Lotus

Zmage: 79 Prva startna mesta: 105 Najhitrejši krogi: 68

Moštvo Lotusa je nasledilo tradicijo BRM-ja in v obdobju britanske prevlade zavzelo mesto prvega in najuspešnejšega moštva. V dvanajstih letih je namreč kar šestkrat osvojilo mesto konstruktorskega prvaka, dvakrat je bilo na mestu podprvaka, enkrat pa je zasedlo tretje mesto. V zgodovini formule 1 je pustilo neizbrisen pečat s svojimi tehnološkimi presežki in inovacijami, ki so spreminjale celoten razvoj športa. Inženirji Lotusa so v formulo 1 prenesli revolucionarni koncept Wolfganga Berghe von Tripsa, namreč prenos motorja dirkalnika iz prednjega dela na zadnji del, za voznikov kokpit. Druga velika inovacija, ki jo je vpeljal Lotus, je bila kompatna šasija zgrajena iz enega samega kosa.

Podobno kot sta bila v začetku tega desetletja sanjska naveza Jean Todt in Michael Schumacher, tako sta bila v začetku 60. let sanjska naveza Colin Chapman in Jim Clark. Clark je z Lotusom na najvišji stopnički stal 25-krat, prvak pa je postal leta 1963 in 1965. Sezono je z zmago začel tudi leta 1968, ko se je na dirki formule 2 v Hockenheimu na mokri stezi smrtno ponesrečil. Njegovo delo so po njem v Lotusu prevzeli Graham Hill, Jochem Rindt in Emerson Fittipaldi, ki so v moštveno vitrino prispevali vsak po en naslov prvaka.

Angleža Jackie Stewart (2.) in Bruce McLaren (3.) na VN Nemčije leta 1969. © AFP

McLaren

Zmage: 158 Prva štartna mesta: 139 Najhitrejši krogi: 135

McLaren je moštvo, ki se je se ob Ferrariju in Williamsu v formuli 1 uvršča med moštva z najbogatejšo tradicijo. Z njim so prvaki postali dirkači, kot so James Hunt , Niki Lauda , Alain Prost , Ayrton Senna in Mika Häkkinen . Tudi danes sodi med najboljša moštva in med neposredne konkurente za naslov prvaka. Njegovi začetki sovpadajo prav s koncem britanske ere. Leta 1963 ga je ustanovil Bruce McLaren, izvrsten novozelandski dirkač, ki se je leta 1960 s Cooper-Climaxom povzpel do mesta podprvaka, leta 1963 pa je v Veliki Britaniji ustanovil svoje moštvo. Bruce McLaren sicer nikdar ni bil svetovni prvak, je pa leta 1968 s svojim dirkalnikom zmagal na dirki za VN Belgije v Spa-Francorchampsu.

Vloga britanskega moštva iz Walkinga je toliko večja, ker je svoj moment zadržalo tudi po McLarnovi smrti in po propadu partnerstev s Porschejem , Fordom in Hondo . Potrebno pa je opozoriti na dejstvo, da moštvo McLarna, kljub temu ima svoj sedež še vedno v Angliji, ni več ekskluziven del britanske dirkaške tradicije. Ob Ronu Denissu , ki ima kot petnajst odstotni lastnik moštva v njem najpomembnejši britanski delež, sta tu še TAG in Marcedes, ki skupaj obvladata 55 odstokov podjetja in Mumtalakat, gradbeno podjetje iz Združenih Arabskih Emiratov, ki obvladuje še 30 odstotkov podjetja. Ob novi ekonomski logiki pa je v zadnjem desetletju in pol občuten tudi močan vpljiv nemške tehnološke in organizacijske šole.

Preberite še

Intervju: Williams, 600. dirka zadnjega garažista Graham Hill: Mehanik, ki je postal dirkač

Prevlada britanskih moštev se je končala leta 1974, ko je prvak prvič postalo moštvo McLarna, ki ga je tedaj že poganjal močan Fordov agregat. V desetletju, ki je sledilo, pa je bil ponovno vladar formule 1 z Emersonom Fittipaldijem, Nikijem Laudo, Jamesom Huntom, Jodyem Schecterjem , Kekejem Rosbergom in Nelsonom Piquetom Ferrari. Italijansko moštvo je lovoriko prvaka med konstruktorji od leta 1975 do leta 1983 dvignil kar šestkrat.