Šport > Nogomet
10132 ogledov

Rožman: Kultura do športa večja na Hrvaškem, nasvet dobim tudi pri prodajalki

Simon Rožman Saša Despot
Šestintridesetletni Simon Rožman je eden redkih slovenskih trenerjev, ki je dobil posel v tujini. Po odstopu s položaja v Domžalah je od konca septembra trener Rijeke. "Pritisk je večji, stopnja stresa zaradi okolice tudi," pravi mladi strateg.

Kako ste preživeli dopust? Ste uspeli odmisliti nogomet, ali je to nekaj, kar vas vseskozi spremlja? Tudi na dopustu z družino.
V teh letih sem se naučil, da se moram regenerirati takrat, ko je pavza. Trener, ki je zadolžen za veliko stvari v klubu, preprosto mora v tem času poskrbeti tudi zase, za svojo glavo, za regeneracijo, za to, da moraš znati tudi 'odklopiti'. V obdobju pri Domžalah sem se to naučil, saj sem v zaključku izgorel. Moje telo in glava sta bila izgorela, enostavno se nisem več uspel regenerirati. To me je izučilo. Že tekom sezone zdaj skrbim zase, za svojo kondicijsko pripravo in tako naprej. Odklop od nogometa sem zdaj izkoristil tako, kot bi se moralo, 14 dni sem bil praktično brez telefona, z družino na oddihu nekaj na snegu, nekaj na morju. To je bil po dolgem času pravi oddih, napolnil sem si baterije in zdaj lahko z vso energijo vstopim v novo obdobje.

Imate majhne otroke. Je prednost Rijeke tudi v tem, da ste blizu doma?
Opravljanje takšnega poklica zahteva celega človeka. Treba se je sprijazniti tudi z ogromno odrekanja. To je bila ena stvar, ki se jo je bilo potrebno dogovoriti. Družina je ostala v Sloveniji, predvsem zaradi logistike. Daleč od tega, da bi to bilo lahko, za vse nas. Enostavno mora biti šef stroke Rijeke dostopen vseh 24 ur in ne gre drugače. Družina tako ostaja v Sloveniji, je pa to zares blizu, glede na to, da sem v tujini. Vsak čas, ki je na voljo, izkoristimo drug za drugega.

Zdaj ste začeli prve priprave z Rijeko. Za razliko od predhodnikov se niste odločili za Portugalsko, ampak ste se z nogometaši umaknili le do Umaga. Zakaj?
Zadnja tri leta se je res hodilo na Portugalsko. Moj način razmišljanja in priprav je nekoliko drugačen. V tem smislu, da bi se v časovnem okviru, ki ga imaš na voljo, naredilo čim več. Če greš za 14 dni nekam, je normalno, da na poti tja in nazaj izgubiš po en dan. Torej si takoj ob dva dni treningov. Potovanje iz 0 stopinj na 25 stopinj Celzija terja prilagoditev organizma. Rabiš dva, tri dni za prilagoditev. Nazaj je enako. Jaz želim delati v pogojih, ki so podobni temu, kar nas čaka. Se pravi, da je primerna le okolica. Drugi razlog je v tem, če se kakšnemu igralcu zgodi karkoli, je tu bolnišnica oddaljena eno uro, s Portugalske spet traja let pol dneva. Tu je še oprema. Tretja reč je vsebinska. Izkazalo se je, da če priprave oddelam v dveh delih, se pravi pet dni, pavza v kateri igralci za dva dni odidejo k družinam, in nato še pet dni, je učinkovitost trikrat večja, kot če bi imeli priprave deset dni v enem kosu. Hkrati pa so tu tudi finance, ki sicer niso imele vpliva na mojo odločitev, ampak se vseeno nekaj prihrani. Menim, da se nam ni treba bahati z nekimi destinacijami in tako naprej, ker je meni bistveno le to, kar v teh dneh naredimo na igriščih. Hoteli so tu s petimi zvezdicami, tako kot tam, hrana je vsepovsod načrtovana z naše strani… Moja logika je usmerjena le proti vsebini.

Simon Rožman | Avtor: Saša Despot Saša Despot


Ste zadovoljni z začetkom priprav?
Igralci so naredili vse, kar je bilo dogovorjeno, načrtovano. Vsa testiranja so pokazala to, kar smo si želeli in kar smo pričakovali. Prvih par dni je bil užitek delati s fanti, ki so sprejeli ta način dela, so motivirani, željni so dela, med nami vlada dobro vzdušje. To je prava pot do uresničitve ciljev kluba.

Ti so? Drugo mesto, Evropa?
Sigurno je želja drugo mesto, ni pa to pogoj. V naslednjih šestih mesecih moramo biti v vrhu, se pravi izboriti Evropo. Poskušali bomo dvigniti tržno ceno igralcem in igrati sodoben nogomet, ki bo zadovoljil zahtevno publiko. Zadevo bomo poskušali pripeljati do te mere, da bomo konkurenčni v teh evropskih kvalifikacijah. Uvrstitev v Evropsko ligo bi bil presežek, ki bi me zadovoljili kot trenerja.

Omenili ste vzdušje. To po vašem prihodu ni bilo najboljše, nekaj igralcev je moralo tudi zapustiti klub. Kaj se je dogajalo?
Problem je bil v tem, da ni prišlo do zamenjave trenerje, ampak le menjave. Mojega predhodnika Igorja Bišćana niso odpustili in bi nato v klub prišel nek nov veter. Ni bila zamenjava, ampak menjava. Ko pride do takšne situacije, je to ena najtežjih reči za trenerja in igralca. Rabili smo kar nekaj časa, da smo se navadili eden na drugega. Začetek je bil sicer rezultatsko kar soliden. Pravega časa za treninge ni bilo, kar nekaj igralcev je bilo poškodovanih, že tu se je ustvarjala neka nervoza, nato pa smo padli še v serijo slabših rezultatov. Zaradi tega je prišlo do stvari, ki so bile verjetno že nekaj časa pometene pod preprogo, za reči za katere jaz pravzaprav nisem vedel. Sicer nisem navdušen nad tako drastičnimi potezami, ampak enostavno smo bili prisiljeni začeti znova, z nekimi novimi odnosi. Mislim, da nam je ta poteza veliko prinesla. Vsem tistim, ki so ostali v kadru, so se glave zbistrile, enostavno so videli, da brez dela, brez odrekanja, timskega duha, brez 'umiranja' za klubski grb, ne bo šlo. Ko so fantje to sprejeli, smo se ekspresno dvignili v rezultatih in to nas je zadržalo v vrhu. Zadnji poraz z Dinamom je morda nekoliko zakril vse dobre stvari, ampak smo tu, kjer si je klub želel biti. Obdobje prilagajanja je zaključeno, kot sem dejal, pa sem zdaj izjemno zadovoljen z začetkom priprav.

Vsem tistim, ki so ostali v kadru, so se glave zbistrile, enostavno so videli, da brez dela, brez odrekanja, timskega duha, brez 'umiranja' za klubski grb, ne bo šlo.

Kako se spopadati z Dinamom, z njihovim proračunom, igralci?
Ko gledaš zadeve s strani, je nekoliko drugače, kot ko jih nato opazuješ od znotraj. Dinamo je v hrvaškem prostoru res velikan, na vseh področjih in mislim, da se mu bo v naslednjih letih še zelo težko približati. Imajo izjemno zaledje, finance, kakovost igralcev, verjetno tudi trenažnega procesa, je res na zelo visoki ravni. Lahko iskreno povemo, da v tem trenutku nismo konkurenčni. Je pa seveda naša želja, da se jim približamo, da se od njih učimo in verjamem, da lahko v naslednjih šestih mesecih pridemo bližje temu, kar si želi klub in si navsezadnje klub in navijači tudi zaslužijo.

Simon Rožman | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Zdaj vas z njimi čaka dvoboj v pokalu.
Zelo bo odvisno od odhodov in prihodov igralcev. Tako pri nas, kot pri njih. Mi smo načeloma s prihodi zaključili, mislim, da imamo kar konkurenčno ekipo. Če bo še kakšen odhod, bomo seveda skušali poiskati zamenjavo. Pokal je vseeno specifičen, gre samo za eno tekmo, sklop nekih dogodkov lahko dvoboj obrne v eno ali drugo smer. Želja je, da bi šli v pokalu do konca. Na ta način se tudi obnašamo, predaje ni vnaprej. Vemo, kdo je na drugi strani, spoštujemo jih, a verjamem, da bomo do tekme v takšnem stanju, da bomo konkurenčni, z nekaj sreče pa jih lahko tudi presenetimo.

Omenili ste odhode. Je težko delati, ko sledi prestop, če se določeni igralec izkaže? Enako se vam je dogajalo tudi pri Domžalah.
Kot trenerja te lahko to zelo moti, s tem je pred tabo težja pot, če želiš priti do dobrega rezultata. Se je pa Rijeka v zadnjem obdobju odločila za to strategijo. Želimo prodajati, ker je to edina pot za obstoj. Tu so se časi spremenili, a sem mnenja, da mi je to pisano na kožo. Da proizvajamo, da razvijamo igralce, hkrati pa lovimo visoka pričakovanja, ki jih imamo vsi. V startu smo se tako dogovorili, klub stoji za tem. Te cilje želimo realizirati.

Verjetno pa gre za poseben stres, še zlasti poleti, ko že imate tekme in ne veste, kdo bo igral, kdo bo odšel drugam? 
Drži. V teh letih smo se naučili, da je treba o kadru razmišljati široko, da se ne zanašamo le na deset nogometašev, ampak poskušamo tudi predvideti, kaj se bo dogajalo v prestopnem roku. Igralci, ki so bili prej nekoliko zadaj, poskušamo pripraviti na višji nivo. Gre za nek sistem, kjer najboljši odhajajo, mlade, ali pa igralce, ki pridejo od drugod, pa poskušaš dvigniti, njihovo tržno vrednost, poskušaš jih vključiti v ekipo, da bi na koncu naredila tudi nek rezultat. Gre za mešanico na strani igre, delanja rezultata, na drugi strani pa dviganja tržne vrednosti in prodaje. To gre z roko v roki. V Domžalah smo pokazali, da je to moč storiti, verjamem, da lahko to ponovimo tudi na hrvaški sceni.

Kako nadležna je vloga managerjev, ko na primer odigrate tekmo v evropskem tekmovanju, kjer opazijo igralca, nato pa sledi domače prvenstvo in morda tudi nasveti zastopnikov, naj z mislijo na prestop, odigra nekoliko previdneje?
To je žal neizogiben del našega 'biznisa'. Agenti so sestavni del nogometa. Dobri zastopniki so tisti, ki igralca usmerjajo v neko športno smer, takšni, ki jim ne gre za prestop le zaradi transferja in provizij, ampak jim gre za razvoj igralca. Večina trenerjev teži k razvoju posameznika in neke ekipe. Te težave poskušamo preko pogovorov in izobraževanj, metod spraviti na čim manjšo mero, da bi čim manj vplivale na nogometaša. Na njem je, da vse pokaže na igrišču. Še vedno mislim, da je le igrišče tisto, ki daje vrednost posamezniku in ga spravlja na višji nivo. S tem se spopadamo. Je pa tudi veliko dobrih agentov, ki razmišljajo podobno kot trenerji, igralcu nudijo pomoč, svetovanje in ko je stvar prava, pride do transferja samo po sebi.

Simon Rožman | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Kaj pa ko ni prava, ko vam gre zastopnik na živce?
Se strinjam, včasih smo res v težavah, najkrajšo pa običajno potegne igralec. Največ je praznih obljub, nogometaš je na strani agenta in pride do kratkega stika s trenerjem. Ko igralci spoznajo, da je klub tisti, ki jim daje kruh, ki jim daje možnost in če gre za nek čisti odnos, na tem tudi zdaj gradimo, potem se obrnejo na trenerja in mu zaupajo. Ogromno primerov se mi je že zgodilo, ko so določeni agenti nogometašu obljubljali, da imajo zanje ponudbe, a da jih klub ne pusti, kar pa ni bila resnica. Še iz obdobja v Celju se spomnim, pa tudi iz Domžal, da ko smo mi soočili igralce, agente in klubsko stran, je na plan prišla resnica. Ta na koncu zmaga. Verjamem, da bodo reči šle v smeri resnice ter dobrega in ne v smeri prevar in nečesa slabega.

Kako bi primerjali Rijeko z Domžalami, hrvaški s slovenskim nogometom?
Razlika je zelo velika. Kultura na Hrvaškem do športa je na precej višji ravni; v tem smislu, da se ljudje veliko bolj zanimajo, veliko več se pogovarjajo o tem, odnos javnosti je drugačen, na Reki se vidi, da ljudje živijo za ta klub. Vedo, kdo so igralci, vedo, kdo so trenerji, vedo na kakšen način klub funkcionira. Zavedajo se problemov v klubu, vedo vse novosti in se težko kaj zakrije. Organizacija tekem je na višjem nivoju, igralec se lahko umakne, hodimo v karantene, imamo policijska spremstva, poskrbljeno je za varnost igralcev. Ta moment, kar se dogaja okoli nogometa, je na višji ravni. O sami kakovosti ne bi preveč govoril. Na Hrvaškem je izjemno tekmovalna liga, samo rezultat je tisti, ki te drži nad vodo. V Sloveniji se morda daje več priložnosti mlajšim igralcem, kar je verjetno povezano s financami, ki so neprimerljive. Ogromno je nekih razlik, ogromno pa je tudi zadev, ki bi jih lahko eni ali drugi prevzeli za boljši jutri. 

Ste prenesli kaj iz Domžal v Rijeko?
Definitivno sistem dela, ki smo ga tam uvedli. Poskušamo ga infiltrirati v to okolje, ki ima sicer določeno specifiko. Še enkrat, znanje in delo je tisto s katerim se lahko napreduje, imamo določeno strategijo, jasno določene cilje, jasno načrtovano delo, v zadnjem času je tudi izvedba na želenem nivoju. Počasi poskušamo uvesti sistem z individualnimi analizami, z osebnimi mapami igralcev, z vsemi segmenti na katere želimo vplivati: od prehrane, psihologov do celostnega pristopa do igralcev. Mislim, da nam je v tem kratkem obdobju že marsikaj uspelo.

Razlika je zelo velika. Kultura na Hrvaškem do športa je na precej višji ravni; v tem smislu, da se ljudje veliko bolj zanimajo, veliko več se pogovarjajo o tem, odnos javnosti je drugačen, na Reki se vidi, da ljudje živijo za ta klub.

Kakšna pa je razlika v pritisku? V Domžalah ste pravzaprav sami odločali o tem, kdaj boste zapustili klop. 
Kar se tiče pritiskov je res precejšnja razlika. Predvsem v smislu tega, da se nekdo zate zanima. Vse informacije, ki so na voljo, vsi ljudje te želijo ogovoriti, te kritizirati, pohvaliti, kakorkoli že. Imamo navijaško skupino, ki je izjemno zvesta, so visoka pričakovanja z njihove strani, klubskega vodstva, igralcev, od njihovih agentov… Stopnja tega stresa je precej višja. Še vedno sem mnenja, da si sicer vsak sebi daje pritisk. Jaz ga s strani drugih ne občutim, pritisk je predvsem v tem, da sem zvečer, ko ležem v posteljo, zadovoljen s tem, da sem dal vse od sebe. Potem si lahko miren. V nogometu je tako, da se lahko pojavi ogromno faktorjev, ki vplivajo na končni rezultat. Strinjam pa se, da je resnično velika razlika v zunanjih pritiskih, ki v enem ali drugem okolju prihajajo do trenerja.

Ste v Domžalah pravzaprav še imeli pravo motivacijo, saj slabi rezultati za vas vsaj nekaj časa nikakor ne bi bili usodni?
Bolj bi rekel, da je klub pokazal spoštovanje do mene, da je bila pogodba nekako za 'nedoločen' čas. Rekel bi, da je bil moj največji problem predvsem v tem, da sem izgorel. Mislim, da smo v treh letih storili ogromno dobrih stvari, kot so razvoj celostne podobe kluba, sistem dela, povezava z nogometno šolo, prišlo je do izjemnih prodaj igralcev, če zdaj pogledam za nazaj. Delali smo proračun klubu, do vseh evropskih nastopov, ki so bili na visokem nivoju, na koncu koncev mislim, da tudi tretja mesta in pokalna lovorika niso bile majhne stvari, a to bo pokazal čas. Ne bi rekel, da je šlo za pomanjkanje motivacije, ampak preprosto za izgorelost. Tri leta so za trenerja v nekem okolju že skoraj maksimum. Glede na to, da sem tudi sam ekstra ambiciozen in vedno željan nekih novih zadev, je bilo tudi prav, da sem se v nekem trenutku umaknil.

Simon Rožman | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Ste morda izračunali za kakšno skupno vsoto ste prodali igralce v vašem obdobju pri Domžalah?
Ne, s tem se nisem ukvarjal, so pa bile številke kar visoke. Mislim, da je v tem obdobju odšlo 21 igralcev, plodno je bilo še zlasti zadnje leto, ko sta na primer klub zapustila Shamar Nicholson in Adam Gnezda Čerin. Za slovenske razmere so bile to ogromne številke, vse kar je čez milijon, so izjemni rezultati. Ponosen sem na vse svoje sodelavce in na to, kar nam je v tem obdobju uspelo.

V Sloveniji se znova pojavljajo tuji vlagatelji. Na primer tudi v Celju, ki ste ga vodili? Kako gledate na prihode teh vlagateljev? V preteklosti te zgodbe niso bile ravno uspešne.
Ravno to sem želel reči. Zgodovina kaže, da se zgodbe z investitorji niso razpletle pozitivno. Te zgodbe ne poznam, nimam informacij. Si pa ne bil želel, da bi zdrave sredine, kjer delo poteka normalno v nekih realnih številkah, prevzemali tuji investitorji. Ne vidim gospodarske pozitivne reči, da bi tuji vlagatelj v Sloveniji obrnil toliko denarja, da bi se mu izplačalo vložiti še v kakšen klub. Tržišče je premalo za večje gospodarske družbe, če pa gre pri prevzemih za agente, je pa to kratkega roka in ni dobro za slovenske klube in slovenski nogomet.

So vam kdaj svetovali, koga pošljite v igro? Na primer agenti.
Enostavno si tega ne bi dovolil. V nobenem klubu ni prišlo do tega, da bi uprava, ali pa kdorkoli posegal v moje odločitve. Za to pa so pomembni začetni sestanki, kjer se določi, kaj kdo v klubu upravlja. V vseh treh klubih, kjer sem deloval, je bila o tem zelo jasna slika, zelo korektni odnosi in visoka mera profesionalizma.

Sestanek ste v preteklosti sicer imeli tudi s predsednikom Olimpije Milanom Mandarićem.
Drži. V enem obdobju, se pravi po Igorju Bišćanu, me je povabil na sestanek. Šlo je samo za izmenjavo mnenj. Z moje strani, glede na to, da sem imel veljavno pogodbo z Domžalami, sem se mu zahvalil za sestanek in tu se je zgodba končala.

Zdaj ste se podali v tujino. Zakaj je tako malo slovenskih trenerjev v tujih ligah?
Žal mi je, da slovenski nogometaši, ki si služijo kruh v tujini, ne zadržijo nekih pozicij v svojih klubih. Poglejte, koliko je hrvaških in srbskih igralcev, ki so dobili funkcije. Na primer v Milanu Zvonimir Boban, v Realu Predrag Mijatović, v Bayernu Hasan Salihamidžić. Pride do nekega mreženja in vsepovsod ti lažje odprejo vrata. Enostavno je slovenskih igralcev zelo malo zunaj in zato je tudi za trenerje težko odhajati v tujino. Mislim, da sva z Luko (Elsnerjem; op. p.), pa s Slavišo Stojanovićem in Srečkom Katancem, edini štirje, ki smo trenutno zunaj. S svojim delom in rezultati moramo na koncu koncev dokazati, da je slovenska stroka dobra, kar mislim, da tudi je. Če bo nam uspevalo delati dobre stvari, potem se bodo vrata odprla tudi za druge. Bilo bi dobro, da bi čim več igralcev, agentov ostajalo zunaj, bilo vpleteno v delo z drugimi klubi, saj to mreženje, ta marketing, zna biti odločilen pri izbiri trenerjev. Vesel sem za to priložnost. Je pa res, da je treba že v Sloveniji dosegati neke presežke, vložiti ogromno truda in energije, da to prepoznajo na tujem. 

Simon Rožman | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Kako bi ocenili delo, ki ga opravlja Luka Elsner v Franciji?
Ljudje si zelo težko lahko predstavljajo, kaj mu uspeva. Zelo sem vesel zanj. V kratkem obdobju najinega sodelovanja, sva oba veliko iztržila. Redno se slišiva po telefonu. Biti trener v eni izmed najmočnejših petih lig, je nekaj izjemnega. Mislim, da je to pred njim uspelo le Bojanu Prašnikarju, ki je vodil nemški Cottbus. Slovenci premalo cenimo njegov uspeh. Vsaka točka, vsaka pozitivna novica iz Francije ceno dviguje vsem nam, daje nam priznanje. Jaz sem velik navijač Luke in Amiensa v tem trenutku, res bi si želel, da jim uspe izpolniti cilj, ki je obstanek v ligi. To bi ogromno pomenilo za potrditev dobrega dela slovenske stroke. To je izjemen uspeh in želim mu vse najboljše.

Omenili ste ambicioznost in dejstvo, da so tri leta v enem klubu skoraj maksimum za trenerja. Kje se torej vidite čez štiri leta?
Čeprav se mogoče sliši kot kliše, nikoli ne razmišljam dlje od naslednje tekme. Vse ambicije so v tem trenutku povezane z Rijeko. Sigurno bi si želel s strokovnim štabom, z igralci, z vsemi v klubu priti do uspeha kot nek outsider za določen podvig. To bi me zadovoljilo. Se pravi, da naredimo nekaj, na kar bomo na koncu ponosni. Naj gre to za število prodaj, za rezultate, za igro, ki bi pustila nek pečat… Čas bo pokazal, ali si zaslužimo stopiti še stopničko višje.

Ste pa ob odhodu iz Domžal dobili tudi druge ponudbe. Iz Slovenije in tujine.
Drži. V tistem času sem si sicer želel predvsem odmor, da se mi zdravstveno stanje nekoliko izboljša. Želel sem si nekoliko daljši odmor. V tistem trenutku me ponudbe niso zanimale. Če nisi stoodstoten, je bolje, da ne greš v posel. Na moje presenečenje sem dobil tudi konkretno ponudbo iz tujine, iz Poljske. A enostavno takrat se nisem čutil dovolj sposobnega. Ko so pretekli trije tedni, pa ob klicu Rijeke nisem mogel reči ne. To je velik izziv, veliko priznanje. Klub sem poznal, že dve leti nazaj smo bili v kontaktih. Ni mi niti malo žal, da sem se odločil za ta korak.

S svojim delom in rezultati moramo na koncu koncev dokazati, da je slovenska stroka dobra, kar mislim, da tudi je. Če bo nam uspevalo delati dobre stvari, potem se bodo vrata odprla tudi za druge. 

Pred dvema letoma bi bili pomočnik Keka?
Nekako je šlo v to smer, da bi sodeloval s sedanjim selektorjem Slovenije, a takrat čas morda še ni bil primeren za kaj takšnega. Takrat smo se odločili, da vsak nadaljuje svojo pot. 

Kako se je po vašem mnenju Kek izkazal ob vrnitvi na klop izbrane vrste?
Navijači imajo v Sloveniji zelo visoka pričakovanja. Korak naprej je bil storjen v smislu kulta reprezentance, v smislu organizacije okoli nje. Polni stadioni na tekmah so prvi korak, ki je bil narejen v tem obdobju. Prepričan sem, da bo selektor uspel s sodelavci iz strokovnega štaba in igralci v naslednjih kvalifikacijah stopil še stopničko višje. Je pa to težko. Treba je biti realen. Ko imaš skupino s Poljsko, Avstrijo… Gre za razliko v kakovosti, predvsem pa gre za razlike v klubih za katere igrajo. Če primerjam našo reprezentanco s Hrvaško, je treba pogledati, kje igrajo Hrvatje in so v teh klubih tudi standardni igralci, gre za Real, Barcelono, Milan, in kje igrajo naši. Naj se ne sliši podcenjevalno, daleč od tega, ampak ni nas v tem rangu top, top klubov. Slovenija lahko uspe le z eno formulo: s pomočjo navijačev, res dobro atmosfero, z igro na glavo v smislu borbe. Le tako lahko iztrži presežek glede na pogoje, na selekcijo. Zame pa je presežek evropsko in svetovno prvenstvo.

Bi vas v prihodnje zanimal selektorski stolček?
Selektorska vloga je neka krona kariere. V tem smislu, da si si med kariero pridobil veliko izkušenj, zamenjal nekaj držav. Vedno je klic domovine nekaj največjega v slovenskem športu, biti nogometni selektor pa je številka 1. To je velik izziv. Ampak pot do tja je zelo težka, moraš imeti veliko izkušenj, so pa vsekakor to sanje vsakega mladega trenerja v Sloveniji. 

Simon Rožman | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Ste ob odhodu v Rijeko dobili kakšen nasvet s strani selektorja?
Seveda. Zahvala gre tudi Igorju Bišćanu za vse informacije, ki mi jih je dal. Kot novinec na hrvaški ceni sem iskal informacije od vsepovsod. Potrebno se je pripraviti na prav vse: od igrišč na katerih se igra, kaj se bo tam dogajalo, do garderob, sodnikov, posameznih igralcev. Gre za sklop informacij, ki si jih želiš. 

V hrvaških medijih se sodniki velikokrat pojavljajo.
Od Slovenije naprej sem se odločil, da ne bom niti komentiral niti se obremenjeval s sodniki. Njihov pristop do vseh dejavnikov na terenu je zelo spoštljiv…

Bolj kot v Sloveniji?
Tega ne bom komentiral. Prihaja pa tudi VAR. Od januarja se bo poskušala izničiti vsaka sodniška napaka.

Če se vrnemo k vašim klubskim ponudbam… Snubec iz Poljske je bil… 
Zagłębie Lubin. Ampak ta zadeva je res prišla prehitro. 

V tej pavzi vas je sicer na sever Francije povabil tudi Elsner, da bi si ogledali dogajanje v njegovem klubu.
Res je. Kot sem že dejal, sva v stalnem stiku. Morda v teh zadnjih dveh, treh mesecih res nekoliko manj, saj sva obremenjena vsak s svojim delom. Povabil me je k sebi, da bi teden dni preživela skupaj. Osebno bi rad videl to sredino, francoski nogomet, hkrati pa je še kar nekaj tem, ki so ostale odprte iz tistega prvega sodelovanja. Vsi smo mladi, ambiciozni, željni izmenjave mnenj. V tej luči bo še čas, da se dobiva. 

Slovenija je zelo zaprta, kar se tega tiče. V tujini so ljudje precej bolj odprti, delijo znanje in izkušnje, brez skrivalnic. V Sloveniji je to… Ne najdem izraza. Morda neka bojazljivost do menjave iskrenih mnenj, informacij. Nekako dobivaš občutek, da se ljudje bojijo za službe.


Omenjal se je tudi ogled delovanja Jürgena Kloppa pri Liverpoolu.
Vsako mini pavzo, ki se pojavi, poskušam izkoristiti za izobraževanje. Vsi poskušamo vedno iskati informacije pri najboljših. Trend narekujejo najboljši. Skušamo izkoristiti povezave, ki jih ima nekdo v nekem klubu, težko je namreč priti zraven teh vrhunskih klubov. Prideš lahko le z 'vabilom' nekoga od tam. Sistemi so zelo zaprti. Bili smo dejansko zelo blizu realizacije z Liverpoolom preko Dava McDonougha (športni direktor Radomelj, nekdanji pomočnik Rafe Beniteza pri Liverpoolu, Interju in Valenciji; op. p.). Gre za izjemnega gospoda, ki sem ga spoznal za časa vodenja Domžal, deluje v Radomljah in zelo malo ljudi pravzaprav ve zanj. Preko njega smo to poskušali realizirati, a zaenkrat je za to zmanjkalo časa. Vsak mini pavzo pa izkoristim – Kopenhagen, Salzburg, Barcelona… Zadnjih 14 dni sem res izkoristil za dopust, vendar bo še dovolj časa za izobraževanje. Vsi trenerji morajo biti v korak z najboljšimi. Ogromno se spreminja v trenažnem procesu, ogromno je malenkosti, ki lahko vplivajo na končni rezultat. Vedno sem bil željan novih informacij.

So trenerji vedno pripravljeni sodelovati z nekom, ki tako prihaja na obisk? Delijo svoja mnenja, ideje, metode?
Slovenija je zelo zaprta, kar se tega tiče. V tujini so ljudje precej bolj odprti, delijo znanje in izkušnje, brez skrivalnic. V Sloveniji je to… Ne najdem izraza. Morda neka bojazljivost do menjave iskrenih mnenj, informacij. Nekako dobivaš občutek, da se ljudje bojijo za službe. Zelo malo je strokovnih debat. Tu je Slovenija še kar nekaj korakov oddaljena od tujine, kjer so ljudje odprti, te sprejmejo, nihče se ne boji. Danes v tem svetu tehnologije je tako ali tako težko karkoli skriti; tuja stroka se želi povezovati, deliti znanja, v Sloveniji pa ni tako. Čeprav gre na boljše.

Simon Rožman | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Ste pa že vrsto let občudovalec Kloppa?
Definitivno ga spremljam v smislu filozofije, ki temelji na zelo preprostih principih. Na igrišču se preprosto dogaja. Gre za zelo veliko dinamiko, za ekstremno energetsko komponento in tudi igro za gledalce. Ti si želijo na stadionu videti dinamiko, vznemirjenje. Seveda je prisotna tudi primerna taktika. Dinamika je sicer tista… reakcija po odvzeti žogi, reakcija po izgubljeni žogi, hitra tranzicija in tako naprej. To so segmenti, ki narekujejo smer nogometa tudi v prihodnje. Moj način razmišljanja je podoben.

Si želite s takšno igro pridobiti tudi navijače? Prejšnjega trenerja na Rijeki vsi navijači namreč niso dobro sprejeli.
Se strinjam. Vedno je bil način razmišljanja v tem, da je potrebno zadovoljiti tudi gledalce. Na koncu koncev igrati sam zase, ni nikakršen namen. To filozofijo poskušamo vcepiti tudi igralcem. Zelo sem vesel, da se je navijaška skupina Armada vrnila, predvsem v pomoč nogometašem. Na prejšnjih tekmah je imela Rujevica neko energijo, igralci so imeli v tej atmosferi dober veter v jadra. Morda se je v vmesnem obdobju to nekoliko izgubilo. Zahvalil bi se navijačem Armade ter tudi vsem ostalim navijačem iz drugih tribun. Ko ekipa sprovocira dobro vzdušje, je to res velika pomoč igralcem in dodana vrednost našega kluba. To si želimo tudi v prihodnje. Verjamem in obljubljam, da bo v spomladanskem delu marsikaj dobrega za videti.

Običajno se trenerji ob selitvah v tujino zanašajo tudi na igralce iz svojega prostora, ki jih najbolje poznajo. Razmišljate o tem, da bi v Rijeko pripeljali kakšnega Slovenca?
Definitivno. Kot nogometni klub iščemo igralce, ki so v danem momentu 'free', ali pa jim poteče pogodba. Ne gledamo nogometaše za katere bi odšteli velike odškodnine. Seveda je tudi slovenski prostor za nas zanimiv. Za večino igralcev v Sloveniji bi bila Rijeka stopnička višje v karieri, po drugi strani pa je že hrvaško tržišče dovolj veliko. Moramo se zavedati, da imajo hrvaški nogometaši pri izhodnih transferjih precej višjo vrednost. Tako pač je, takšno je tržišče. Vsak trener ima svoje favorite, še zlasti igralce s katerimi si že delal in poznaš njihov potencial. Po drugi strani je treba spoštovati filozofijo kluba. Zaenkrat gre vse po načrtih, je zelo dobra komunikacija z obema športnima direktorja, smo usklajeni. V temu trenutku gre za zaupanje njima, onadva sta zadolžena za športno politiko. Normalno v soglasju z nami. Hierarhija odločanja je jasno določena, tudi hierarhija izbora, kot trener nimam s tem nobenih težav. Še več, zelo sem zadovoljen z zelo jasnimi cilji, z zelo jasno strategijo, s hierarhijo, na tem področju NK Rijeka kaže svojo veličino. 

Ne gledamo nogometaše za katere bi odšteli velike odškodnine. Seveda je tudi slovenski prostor za nas zanimiv. Za večino igralcev v Sloveniji bi bila Rijeka stopnička višje v karieri, po drugi strani pa je že hrvaško tržišče dovolj veliko.

Je tista visoka zmaga proti Hajduku kaj spremenila? Gre za veliko rivalstvo.
Drži. Niti sam nisem pričakoval tako dobrega, pozitivnega odmeva po tekmi. Gre za izjemno rivalstvo. Tista tekma nam je kupila dosti miru za nadaljevanje sezone. V lastni koži sem občutil to, o čem je bilo že veliko napisanega. Dejansko gre še za večje rivalstvo, če bi primerjal s Slovenijo, kot so dvoboji med Olimpijo in Mariborom. Gre za res veliko stvar, takšne tekme so dvojnega pomena.

Simon Rožman | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Kje je tu rivalstvo Dinamo – Rijeka?
Daleč od tega, da bi se lahko primerjali s tekmami med Rijeko in Hajdukom. Dinamo si je v pol sezone z moje strani prislužil veliko spoštovanje, to je velika stvar za hrvaški nogomet. Dinamo ni le sodeloval v ligi prvakov, ampak tekmoval. Bili so tudi blizu napredovanja. Živimo pa zase, za svoje mesto in kot trenerju mi je vseh devet tekmecev enakovrednih. Je pa tu treba spoštovati neko tradicijo. Če pa bi se mogel odločiti… Vidim, da ta derbi s Hajdukom v ljudeh pusti večji pečat.

Vas ljudje prepoznajo na cesti?
Moram reči, da sem bil le dvakrat v mestu. Razen za Rujevico in stanovanje nimam veliko časa, pa še tisti čas izkoristim za rekreaciji, neko sprostitev. Se pa ljudje želijo pogovarjati, te ogovorijo, teh je vedno polno; od taksistov do prodajalk...

Nasvete dobite pri prodajalkah?
V bistvu sem šel v klubsko trgovino, v 'fan shop' zaradi božičnih daril. Po telefonu sem se pogovarjal z direktorjem, ki mi je svetoval, naj 14 dni dopusta preživim brez stresa, da naj preprosto odložim telefon za dva tedna. Ko sem nehal s klicem, se je oglasila prodajalka: 'Šefe, če ne bo zmag, ne bo tudi te trgovine!' Hvala takoj za stres (smeh). Nasvet je torej, da naj ne počivam preveč.

Za konec še eno hipotetično vprašanje. Koga bi pripeljali v klub, če bi imeli neomejen proračun? Morda za vsako pozicijo.
V gol Jana Oblaka ali Samirja Handanovića, vratarje imamo res vrhunske. V obrambo bi vzel Virgila van Dijka, v vezno linijo… vzeli bi Thomasa Delaneyja, v špico pa… Kyliana Mbappéja. Razmišljaš pač tako, da bi ustrezalo tvoji igri.

Komentarjev 3
  • notora 02:42 20.januar 2020.

    www.Badoo.red - spletna stran za zmenke za odrasle, ki želijo najti partnerja za seks

  • TistoPravo 16:24 19.januar 2020.

    Bravo Simon..

  • Kmodri 16:04 19.januar 2020.

    Naj ostane tam do smrti.