Šport > Zimske olimpijske igre 2018
3635 ogledov

Uvrstitve na ZOI tudi razlog za skrb

Stanko Gruden/STA
Ocena dobro. Realno, a treba bo poiskati vzrok za korak nazaj, da bi bil storjen korakec naprej.

Se spominjate olimpijskih iger izpred štirih let v Sočiju? Osem kolajn, dve zlati Tine Maze, evforija ob nastopih Slovencev, medijska eksplozija člankov, velik sprejem olimpijcev ... No, tokrat smo bili daleč od tega, razliko med uspešnimi in neuspešnimi zimskimi igrami v očeh mnogih delata le srebrna kolajna Jakova Faka, športnika, ki za nekatere ni bil dovolj 'slovenski', da bi na otvoritveni slovesnosti vihtel belo, modro in rdečo zastavo s Triglavom v grbu, in bron Žana Koširja. Nekaj vznesenosti je sicer verjetno preprečil tudi nočni in dopoldanski čas tekmovanj.

V primerjavi s Sočijem je to slovenska realnost. Ena kolajna, morda dve. Tokratni nastop, če verjamete ali ne, občutek je tokrat po štirih letih od fenomenalnega Sočija drugačen, je bil sicer po žlahtnosti kolajn celo tretji najuspešnejši po slovenski osamosvojitvi že samo po dosežku Faka. V Albertvillu (1992), Naganu (1998) in Torinu (2006) Slovenija namreč ni prišla do odličja, v Lillehammerju (1994) in Salt Lake Cityju (2002) pa so slovenski športniki ovojili štiri bronaste kolajne - Jure Košir, Alenka Dovžan, Katja Koren na Norveškem in 12 let kasneje skakalna ekipa v ZDA. Do izjemne ruske odprave sta sledila še dva srebra in bron v Vancouvru (2010) po zaslugi Mazejeve in Petre Majdič.

Slovenci se večinoma sicer imamo za zimsko velesilo, a dejstvo je, da je več slovenskih športnikov osvojilo odličja na poletnih kot zimskih igrah. Zanimivo je, da smo na korejski polotok poslali večjo odpravo kot pred dvema letoma v Brazilijo. Le malo je takšnih držav, res pa je, da hokejska ekipa potrebuje več igralcev kot rokometna. V Pyeongchang smo odšli kot velesila, pogled na število kolajn na prebivalca bo še vedno razveseljiv, a treba je priznati, da imamo nekoliko boljše pogoje za nastop na OI kot Jamajka in Nigerija (čeprav bi bilo lepo imeti kdaj slovenski bob na igrah). Slovenski navijači so tako upravičeno pričakovali vsaj en vrhunski rezultat, po nestandardnem Sočiju prej še kakšnega več.

Kaj se je zgodilo v zadnjih štirih letih? Tekmovalno slovo šampionke Mazejeve, ki bi jo sicer po predvidevanjih lahko nadomestila zdaj poškodovana Ilka Štuhec, slabša forma skakalcev s Petrom Prevcem na čelu, zdravstvene težave deskarskega junaka iz Sočija Koširja, slabši nastopi v sezoni za Filipa Flisarja ... Že pred odhodom v Južno Korejo realno ni bilo pričakovati precejšnjega števila slovenskih stopničk, v prvih dneh Pyeongchanga pa je vseeno (po mojem občutku, morda ni bilo povsem tako) v javnosti zavladalo razočaranje, kar nekakšna panika in jeza, vse skupaj pa se je umirilo s Fakovim dosežkom. Kolajna je, vse dobro! Takšno razmišljanje je na predzadnji dan iger še zabetoniral
Košir.

Olimpijske igre so sicer zelo krute. Se spomnite uvrstitve kajakašice na mirnih vodah Špele Ponomarenko v Riu? Enako vrhunsko uvrstitev je v veleslalomu tokrat dosegel Žan Kranjec, a četrto mesto bo hitro utonilo v pozabo. Tudi slovenski alpski smučar ne bo imel veliko od tega, povsem drugače pa bi bilo, če bi bil nekaj stotink hitrejši.

Prav uvrstitve do desetega mesta pa sicer največ povedo o tem, da je bil storjen korak nazaj v primerjavi s Sočijem. Pred štirimi leti so bili Slovenci še trikrat četrti, dvakrat peti, v prvo deseterico pa so se skupno uvrstili kar 23-krat (tu niso upoštevane ekipne in štafetne tekme). Tokrat je takšnih dosežkov precej manj - skupno 12 (vključno z nastopom tekačic v ekipnem sprintu in s štirimi desetimi mesti), le trikrat pa so Slovenci povzpeli višje od 6. pozicije (v primerjavi s 13 takšnimi dosežki v Rusiji), kar je vzrok vsaj za skrb in dokaz, da smo na nekaterih področjih izgubili stik z najboljšimi. Moja ocena teh ZOI: dobro. Nič več. In to kljub srebru in bronu.

Kar nekaj zvez bo moralo zdaj opraviti podrobnejšo analizo, poiskati vzroke za slabše izide kot leta 2014 in najti rešitve za 2022. Najslabše bi se bilo zdaj zadovoljiti z eno ali dvema kolajnama na ZOI (Slovenci smo tako ali tako zahtevna športna publika) in nato upati, da bo iz normalnih okvirjev nekdo izskočil; kot Štuhčeva v minuli sezoni, kot Prevc v sezoni 2015/16.

Vse se začne pri strokovnem delu, pomoči v finančni in drugih oblikah, določitvi pravih talentov in upov za naslednje ZOI in šele nato lahko pride do preskoka pri posameznem športniku. Nekaj mladih Slovencev je v Južni Koreji sicer pokazalo, da se splača vlagati v njih (npr. Anamarija Lampič), še mnogi mlajši pa upajo, da jim bodo sledili. V štirih letih se lahko ob trdnem delu marsikaj spremeni še na boljše.

A trudijo se tudi v drugih državah, gotovega uspeha ni. Nihče nima čarobne paličice, ki bi zagotavljala zlato v Pekingu. Zato sem mnenja, da se je treba veseliti vsakega olimpijskega odličja, vsake uvrstitve med deseterico najboljših na svetu (to sicer prepuščam karakterju posameznega navijača), tudi morda le borbene predstave (risi!), ni pa preveč, če si v letu 2022 želimo še korak naprej, kot od zgoraj omenjene ene realne uvrstitve na zmagovalni oder. V športu še najbolj velja pravilo, da je težko doseči nekaj, če si ne postaviš visokih ciljev.

Če se kdo v Sloveniji trudi, so to športniki (zimski in letni). Sami si še najbolj želijo doseči čim več, zaslužijo si podporo navijačev, predvsem pa panožnih zvez. Te so zdaj na potezi, v zadnjih štirih letih očitno ni šlo vse po željah in načrtih, strokovno delo za Peking pa se mora zato začeti že zdaj, spremembe so dobrodošle, če bodo prave, pa bomo lahko ocenili po novem olimpijskem ciklusu.

Srečno!

Komentarjev 1
  • Avatar mike1968
    mike1968 12:04 25.februar 2018.

    Moja kavč analiza : http://www.publishwall.si/Mike.1968./post/352636/pjongcang-2018-kavc-analiza-xl-1del 1-5 del. Jutri sledi finale