Slovenija > Intervjuji
3396 ogledov

Takšno je življenje slovenskih brezdomk

brezdomka
1/4
Profimedia
V sklopu projekta Glas generacije smo se na temo žensk in brezdomstva pogovarjali s socialno pedagoginjo Hano Košan, zaposleno pri društvu Kralji ulice.

Stereotipna podoba običajnega brezdomca, ki si ga večina predstavlja kot moškega srednjih let, ki na klopci v parku žuli vino, v javnosti nekoliko bledi. Čeprav potiho in skoraj neopazno, v ospredje prihajajo tudi ženske brezdomke, ki se morajo z željo po preživetju na ulici soočiti z drugačnimi pogoji kot njihovi moški kolegi. V izogib raznovrstnim zlorabam se morajo izogibati izpostavljanju, zato so velikokrat primorane ostati nevidne. A s tem njihov problem ne postane nič manjši. Tega se zavedajo tudi pri društvu Kralji ulice, kjer so se načrtno lotili spoprijemanja z omenjeno problematiko. Postali so ženskam bolj varno zatočišče, v katerem so lahko slišane in opažene.

Hana Košan | Avtor: Saša Despot Saša Despot
"Aktivno smo se začeli ukvarjati s to problematiko in postali bolj pozorni nanje, saj potrebujejo drugačno oskrbo kot moški. Naši programi morajo biti bolj senzibilni in zanje ustvariti varne prostore. Ženske, ki pridejo k nam, imajo izkušnje z nasiljem, različnimi zlorabami, travmami. Pogosto se prepleta tudi vloga matere, zaradi česar so morda še bolj nedostopne," pove socialna pedagoginja Hana Košan, zaposlena pri društvu Kralji ulice. Nedolgo nazaj so pri društvu tako ustanovili žensko skupino, kjer se tedensko dobivajo le ženske predstavnice brezdomske populacije. Opažajo, da se sedaj ženske pogosteje obrnejo k njim po pomoč in ne le takrat, ko je že sila in jim ne preostane nič drugega.

V takem poklicu je težko zavzeti distanco, zgodbe se vas verjetno dotaknejo. Posebej tiste, katerim nisi uspel pomagati oz. si posamezniki_ce pomoči niti ne želijo.

V našem poklicu in pri tem delu na sploh je pričakovati zadovoljstvo v zelo občem smislu zelo iluzorno. Najtežje, je, ko nekdo že veliko doseže, potem pa se vse izjalovi in se vrne deset korakov nazaj. Zato moramo stalno ohranjati optimizem in motivacijo, ljudem venomer dajemo priložnosti in nad njimi ne smemo obupati. Priznam, to je včasih zelo težko, še posebej, ko si v to delo vpet že dlje časa. A sčasoma se naučiš imeti trdo kožo. Na začetku misliš, da boš rešil svet, potem pa ugotoviš, da to ni tako enostavno. Iščeš načine, kako se razbremeniti izven delovnega časa. Čez čas se naučiš odklopiti, čeprav je pri našem delu to veliko teže. Če so stvari pretresljive, si pustim čas, da jih počasi predelam. Odrezati pa jih je nemogoče. Nujno je delo na sebi.

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Koliko pa je zgodb, ko se posamezniku uspe postaviti na noge?

Ko se to zgodi, si srečen skupaj z uporabnikom. Spomnim se punce, ki sem jo dalj časa spremljala in se je odločila končati maturo, kar ji je na koncu tudi uspelo. Bila sem vesela z njo in za njo. Uspeh pa je sicer zelo relativen, tudi merila za postaviti se na noge, so različna; nekdo si najde stanovanje, službo, si morda uredi družino, in potem z nami ni več v stiku oziroma včasih pošlje le pozdrave. Lahko pa je uspeh že to, ko po 5, 10 letih nekoga prepričaš, da pride v program nastanitvene podpore, čeprav še vedno prejema denarno socialno pomoč. Velik uspeh je bil pri nekem gospodu že ta, da sedaj redno skrbi za svojo higieno. Čez leta znaš opaziti male korake in to največ šteje. Da gre za cilje, ki so realni. Uspešnih zgodb je veliko, je pa seveda pomembno, skozi katero prizmo jih gledaš. Treba se je zavedati, da gre za dolgotrajen proces. Po večletnem bivanju na cesti je nemogoče pričakovati, da se spremembe zgodijo čez noč.

Hana Košan | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Verjetno je vaše že tako zahtevno delo dodatno otežila tudi epidemija, ki je razgalila marsikatero pomanjkljivost na tem področju. Katerih sprememb bi si v društvu želeli?

Da, epidemija je zelo očitno pokazala pomanjkljivosti na področju brezdomstva. A menim, da je epidemija tudi dobra priložnost, ki nas je nečesa naučila. Kljub temu da obstaja veliko socialno varstvenih programov, ki delujejo na tem področju, je treba postoriti še več. Ravno #ostanidoma je jasno pokazal, da nekdo, ki nima doma ali varnega zatočišča, ne more ostati doma. Več je torej treba delati na področju stanovanjske politike ter narediti jasno nacionalno strategijo, ne pa da se tega lotevamo parcialno znotraj socialnega varstva in nato zdravstva. Sedaj smo lahko videli, kako so ljudje odvisni od nevladnih organizacij, ki so na tem področju v večini najbolj dejavne.

Intervju Popotnik "Kakšen pa bi bil svet, če nikomur ne bi bilo več mar?"

Na vse nevladne organizacije se je takrat vršil res enormen pritisk …

Da, res je. Mi si nismo mogli privoščiti ostati doma in zgolj zapreti vrat dnevnega centra, kot so takrat velevala vladna navodila. Svoje delo smo preselili na teren – na ulico. Prav tako smo kmalu odprli 24-urno zavetišče, kjer smo bili prisotni ves čas. Svojega dela nismo mogli kar čez noč predrugačiti in uporabnikom reči, da bomo odslej delali le preko telefona. Ključna sta fizična bližina in odnos. Ljudje so ostali sami na ulici, bili so osamljeni. Ukvarjali so se z eksistencialnimi stvarmi: kje prespati, kjer iti na stranišče, kje jesti. V nekem trenutku so se zaprla javna stranišča, delilnice s hrano so delovale v omejenem obsegu, tudi trgovine so bile ob nedeljah zaprte. Če nimaš doma, si zelo odvisen od drugih dejavnikov.

kralji ulice Brezdomci med korono Slovenija Brutalno iskreno o koronakrizi skozi oči brezdomcev

V javnosti je prisotna podoba brezdomca, ki je moški srednjih let in ima težave z alkoholom. Ali ta profil v vašem društvu res prevlada?

Čeprav je stereotipna podoba brezdomne osebe res še prisotna, opažam, da vedno manj. Uporabnike društva Kralji ulice je zelo težko enoznačno opredeliti; starostno so pestri, prav tako se razlikujejo njihove življenjske okoliščine. Opažam pa, da k nam zahaja vedno več mladih, ki imajo bolj kompleksne težave; soočajo se s težavami v duševnem zdravju v kombinaciji s težavami z odvisnostjo od prepovedanih drog. Mnogi izmed njih so se z njimi spoznali šele na ulici, saj je tam težko ostati trezen.

Brezdomec | Avtor: Profimedias Profimedias

Koliko pa je med njimi brezdomk?

Ker smo se naše aktivnosti naredili bolj dostopne zanje, k nam v zadnjem času res zahaja tudi vedno več žensk. To sicer še ne pomeni, da jih je številčno več kot v preteklosti, temveč je tako zgolj v našem društvu. Aktivno smo se začeli ukvarjati s to problematiko in postali bolj pozorni nanje, saj potrebujejo drugačno oskrbo kot moški. Naši programi morajo biti bolj senzibilni in zanje ustvariti varne prostore. Ženske, ki pridejo k nam, imajo izkušnje z nasiljem, različnimi zlorabami, travmami. Pogosto se prepleta tudi vloga matere, zaradi česar so morda še bolj nedostopne.

Špela Kuhar Intervju Pod streho "Takšna je bila pač tedaj vloga žensk. Zdaj je drugače ..."

To se je spremenilo, ko smo naše aktivnosti naredili ženskam bolj odprte. Sedaj uveljavljamo tudi bolj individualen pristop. Za primer: ustanovili smo žensko skupino, skupaj z njimi smo izbrali prostor, kjer se počutijo varne in se lahko redno dobivamo. Bistveno je, da k njim pristopamo na neobsojajoč način. Da jih razumemo, dajemo prostor njihovim travmatičnim izkušnjam, da lahko o tem govorijo ali jih usmerimo v ustrezne službe. Lažje je, ko imaš urejeno življenje, veš kje boš spal, kaj boš jedel. Pogosto se izkaže, da rabijo psihološko pomoč, psihoterapevtsko podporo in svetovanje.

Tudi pred tem so k nam prihajale ženske, a vedno smo rekli, saj nič ne vemo o njih, v bistvu jih niti ne poznamo. Na nas so se le redko obrnile za pomoč, po navadi šele v res kritičnih življenjskih situacijah.

Je skupina pripomogla k temu, da med sabo več sodelujejo, ali se še vedno raje držijo za sebe oziroma zaupajo zgolj svojim partnerjem?

Zelo različno. Ta skupina je dala to, da so podpora druga drugi. Namensko moramo narediti programe, ki so namenjene zolj ženskam. V tujini že imajo dnevne centre in zavetišča, ki so samo za ženske. Tudi če postelje niso zasedene, je v zavetišču nujno treba pustiti možnost zanje. Na Rimski cesti smo denimo imeli pet postelj samo za ženske. Prvi teden je bila samo ena zasedena, šele kasneje so se zapolnile tudi ostale. Treba je vztrajati.

Kakšno pa je razmerje moških in ženskih uporabnikov in uporabnic?

Razmerje sicer še vedno govori v prid moškim, po naših evidencah je žensk približno za eno tretjino. Opažamo, da se struktura spreminja in številke res malo rastejo.

In starost? So to predvsem mlajše uporabnice?

Niti ne. Včasih pridejo k nam tudi najstnice, stare 18, 20 let, ki so nekaj časa prisotne na sceni, potem pa naenkrat izginejo, se morda vrnejo domov. Večina žensk, s katerimi delamo je starih 28, 30, 40 let.

Nika Kovač Intervju z Niko Kovač Slovenija Nika Kovač: "V resnici vsi bijemo isti boj, to je bitka za enakopravnost"

So v katerem pogledu bolj deprivilegirane kot moški? Kakšne so po večini njihove zgodbe?

Pri njih gre res za to specifiko, da so nevidne. Tu je govora o skritem brezdomstvu, saj velikokrat krožijo med različnimi institucijami; recimo materinskih domov se ne povezuje z brezdomnostjo, pa čeprav jih etos utemeljuje kot netrajno bivanje. Včasih nas kličejo celo iz materinskih domov, če imamo prostor v nastanitveni podpori. Če se ženska iz nasilja umakne v varno hišo, potem nima kam iti; brez varne hiše ali materinskega doma pa bi pristala na cesti. Te ženske nimajo podporne mreže, včasih niti ne morejo računati na lastno družino. Vsaka zgodba posameznice je sicer različna, tudi okoliščine so zelo individualne. Če pa potegnemo vzporednice, je pogosto prisotno nasilje; lahko že v primarni družini ali v partnerstvu.

Nevidnost je povezana tudi s tem, da so ženske manj na ulici, ker je težko biti sam na ulici. Zato se v zameno, da dobijo streho nad glavo, spuščajo v marsikakšne usluge in partnerske odnose, ki niso nujno varni.

Šrilanka Izpoved Slovenke Popotnik "Ko sem videla tisto revščino, sem se zgrozila"

Marsikdo si misli, saj ona ni brezdomna, če pa je tako lepo urejena. Pogosto ljudje lažje sprejemamo, da je na cesti moški kot ženska. Tudi institucije so bolj obsojajoče, zato ženske strokovnim službam pogosto ne zaupajo. Velikokrat je to povezano s tem, da so bile matere, pa so zaradi različnih okoliščin otroki morali iti v rejništvo. Zato je na nas, da gradimo na zaupnem odnosu, da se odprejo, in najdemo načine, kako jih podpreti.

Je pri ženskah več možnosti, da se postavijo na noge in zaživijo na novo? Se to razlikuje med spoloma, ali je odvisno od posameznika?

brezdomka | Avtor: Profimedia Profimedia
Zelo je odvisno od posameznika. Nekatere so v nastanitveni podpori privarčevale dosti denarja, si tudi našle zaposlitev. Takrat se prav zamisliš, kaj vse je posameznica prestala in kako si je opomogla. Morda ženske stresne situacije res lažje obvladujejo. Pri nekaterih pa je proces zelo zahteven in dolg, recimo pri aktivnih uživalkah drog; zastavlja se vprašanje kako jih nagovoriti, kje in kako začeti, kaj dejansko zmorejo. Zlasti tiste, katerih otroci so v rejništvu, se s tem težko soočajo. To je izjemno travmatična izkušnja. Kar nekaj žensk si je, ko so postale mame, zaželelo intenzivnejše podpore in smo jih vključili v nastanitveni program. Pri nas je nekaj let aktivna tudi podpora družinam, pri čemer so nam za vzor tuje prakse. Veliko mater je tudi samohranilk. V teh primerih je podpora bolj intenzivna in se usmerja v družinsko življenje in podporo otrokom glede vzgoje. Veliko žensk namreč izhaja iz disfunkcionalnih družin, zato nimajo osnove za vzgojo in rabijo tovrstno podporo.

Koliko nepričakovanim nosečnostim ste priča? Kaj se nato zgodi z otroki?

brezdomka | Avtor: Profimedia Profimedia
Te primeri se pojavljajo. To je zelo težka tema v smislu, kako žensko podpreti pri njeni odločitvi. Ženskam poskušamo dati prostor za razmislek, ali bi obdržala otroka ali ne. Nekatere svoje življenjske situacije ne vidijo čisto realno. Želja po otroku je velika, vendar moramo osvetliti vse vidike. Treba jih je opremiti z informacijami o podpornih institucijah, če si želijo obdržati otroka. Svobodno se odločajo, naša naloga pa je, da jim ob tem pomagamo razbliniti strahove, vprašanja, tudi nerealna pričakovanja. Gre tako za zaščito otroka kot ženske. Če se zgodi, da v naš dnevni center zaidejo družine z mlajšim otrokom, jim jasno povemo, da to ni prostor za otroke. Vendar se je treba zavedati, da se oni sami edino pri nas počutijo varne, saj ne poznajo igralnic, parkov … Zato jih je treba informirati.

V nekem drugem intervjuju ste omenili, da je v tujini prisoten porast brezdomnih družin. Ali je tudi pri nas opažen ta trend?

Pri nas ne vidimo družin, ki bi spale na ulici, a še vseeno obstajajo. Nekaj časa smo imeli ogromno brezdomnih družin, ki so večinoma prihajale iz tujine, recimo Romunije. Če jih primerjamo z ostalimi evropskimi mesti, pa jih je še vedno zelo malo. Pogosto prihajamo v stik z družinami, ki živijo v nevarnih nastanitvah; se na primer selijo iz stanovanja v stanovanje, nekaj časa so pri prijateljih, nato pri babici. Ker nimajo varne nastanitve,gre seveda za brezdomstvo. Vse več je ranljivih družin, ki živijo v stiski. Menim, da se bo s prihajajočo krizo to število na žalost zgolj povečalo. V našem društvu vodimo tudi program preprečevanja deložacij. Veliko družinam, ki bi lahko bile deložirane, pomagamo in ta številka z leti raste.

 
Sorodne novice