Slovenija
31051 ogledov

Če si sam srečen in to srečo deliš z drugimi, te to osrečuje

Martin Golob
1/9
Saša Despot
Intervju: "Najprej se mi je zdelo, da bom ostal doma in postal kmet, vendar sem pogrešal ljudi."

V tokratnem intervjuju v sklopu projektov Glas generacije in Ustavi.se smo se o sreči, veri in veri v srečo pogovarjali z duhovnikom Martinom Golobom.

Ob deveti uri zjutraj, ko smo bili dogovorjeni za intervju s ta hip najbolj znanim slovenskim duhovnikom – Martinom Golobom, se je njegov dan že pospešeno odvijal. Na nogah je od pol sedmih zjutraj do devete ure zvečer. Opravlja najrazličnejše naloge, ki jih nikoli ne zmanjka. Čeprav je njegovo delo na trenutke naporno, ker zahteva stalno prisotnost in takojšno odzivnost, ga opravlja s predanostjo in veseljem.

Martin Golob | Avtor: Saša Despot Saša Despot
To je moč opaziti na izrazu njegovega obraza in izbiri besed, ko o njem govori. Drži se načela, da so njegova vrata vedno odprta vsem, zato ni presenetljivo, da mu med intervjujem večkrat zazvoni telefon. Poleg tega se je na vratih njegovega doma, v neposredni bližini 'delovnega mesta' v župniji Grosuplje, ta čas pojavilo kar nekaj obiskovalcev, ki jih je kajpada sprejel.

S sproščenostjo in odkritosrčnostjo ovrže precej stereotipnih prepričanj, ki jih javnost goji o duhovnikih. Ravno želja ovreči predsodke in zmotne predstave je bila razlog, da se je lotil snemanja vlogov in se pričel pojavljati na družbenih omrežjih. Delo duhovnika, ki je vse bolj iskano in hkrati vse manj priljubljeno, je želel približati mlajšim generacijam in se jim predstaviti kot nič kaj neobičajen član družbe. To mu je očitno uspelo, saj imajo nekatere njegove maše tudi preko 35.000 ogledov. Internetne maše, ki jih je izvajal med epidemijo so postale pravi hit in je denimo mašo za Veliko noč v živo spremljalo kar 6.300 ljudi.

Ker je čas, da v teh novih razmerah skupaj poiščemo čim več razlogov za srečo, osrečimo sebe in svoje najbižje, na Žurnalu24.si in forumski platformi Med.Over.Net v oktobru združujemo projekta G.las generacije in Ustavi.se s sloganom: “Ko osrečim tebe, osrečim sebe.” V oktobru bomo z vami delili konkretne nasvete za srečnejše življenje, o sreči bomo spregovorili s strokovnjaki in ambasadorji projekta, obenem bomo poudarjali pomen medgeneracijskega povezovanja in dobrih medosebnih odnosov. Projektu lahko sledite TUKAJ.

 

Sredi avgusta ste se iz Bohinja uspešno preselili v novo župnijo v Grosuplju. Kako se soočate s selitvijo? Ste se že navadili na novo okolje?

Popolnoma. Sploh nimam več občutka, da sem tukaj šele dva meseca in šest dni (op. a. intervju smo posneli 8. oktobra 2020). Sprejeli so me zelo lepo, selitev pa ni nikoli prijetna. Pospravljanje, pakiranje, in seveda bojazen, kako te bodo sprejeli in ali boš kos novim izzivom. Nikoli se ni lepo poslavljati. Zdaj pa je krasno; lepa župnija, prijazni ljudje, prelepi kraji. Manjka mi morda edinole kakšna gora (smeh), čeprav sem tudi tu obdan z njimi. Seveda malce nižjimi.To so Ilova gora, Višnja gora, Magdalenska gora – gre bolj za dolenjske gričke.

Sreča Glas generacije Zdravje Bodi srečen in osreči najbližje

Ali poleg gora obstajajo tudi druge stvari, ki jih pogrešate?

To je načeloma to. Ljudje so tu še bolj odprti pa tudi več jih je, zato je vse bolj živó.

Je bila na začetku prisotna trema zaradi večjega števila ljudi?

Trema je bila sprva zelo velika, ampak se je kasneje malo razgubila. Ljudi in njihovo prijetno toplino začutiš že, ko vstopiš v prostor. Prijetno vzdušje pa se je ohranilo vse do danes.

Vrnimo se na začetek vaše duhovniške poti. Kdaj in zakaj ste se odločili postati duhovnik?

Za poklic duhovnika sem se odločil med 1. in 2. letnikom teološke fakultete, in sicer med počitnicami. Po spletu naključij mi je po končani Aškerčevi tehnični gimnaziji zmanjkalo nekaj točk. V zadnjih dveh letnikih nisem bil najbolj vzoren dijak. In tako sem šel študirat teologijo. Tam sem se našel, saj je teološka fakulteta dobra fakulteta tudi glede iskanja smisla življenja, filozofije, psihologije. Imajo izvrstne predavatelje, poleg tega pa smo bili s sošolci zelo povezani.

Po 1. letniku fakultete sem doma razmišljal, da bom moral iz sebe nekaj narediti. Najprej se mi je zdelo, da bom ostal doma in postal kmet, vendar sem pogrešal ljudi. S kravami je sicer 'fletno' delati, ampak izzivov ni ravno veliko. Potem pa sem se odločil za delo duhovnika, češ poskusil bom (smeh). To poskušanje je trajalo vse do posvečenja. Imel sem tudi dober zgled v domačem župniku, verjetno pa so nekateri zame tudi zelo veliko molili. V duhovniški poklic ne moreš vstopiti brez vere, zadaj je nekaj več. To, da se odpoveš določenim stvarem v življenju in prepustiš nekemu delovanju, zahteva veliko poguma.

Poklic duhovnika namreč dandanes ni ravno pogost in priljubljen ...

Dejansko se v tem trenutku srečujemo s pomanjkanjem duhovnikov. Mladi fantje se za ta poklic težko odločijo. Vsi se sprašujemo, kaj in kako to spremeniti, saj bo v bodočnosti to znal postati velik problem. Tega ne razumem, ker je meni res fino biti duhovnik. Seveda pa moraš biti tudi človek za to. Če sklepam po svoji stalni zasedenosti in povpraševanju po mojih uslugah, potem vidim, da nas ljudje potrebujejo. Prav vera daje najlepše odgovore na vprašanja v zvezi s trpljenjem, smrtjo … Poleg si tudi ob krstih in porokah.

Martin Golob | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Je delo takšno, kot ste pričakovali, da bo? Kateri stvari se je bilo najtežje odpovedati?

Od zunaj je izgledalo življenje duhovnika čisto drugače, kot zdaj, ko sem vanj dejansko vpet. Na to sem se veliko pripravljal, se dosti pogovarjal s starejšimi duhovniki, ki so me učili in vzgajali, kar je prehod zelo olajšalo.

Se vam zdi, da se je predstava o delu duhovnika skozi leta v javnosti spremenila? Kako nanj gleda mladina, v primerjavi s časom vašega otroštva?

V očeh mlajših generacij in tudi v celotni družbi si prizadevam podobo duhovnika nekoliko spremeniti. Želim pokazati, da smo tudi duhovniki le ljudje, da smo včasih zmotljivi, da družbi želimo dobro in da kdaj tudi kaj 'pokronamo'. Naš poklic želim približati na vsakdanji način in predvsem pokazati, da nismo nek 'bav bav' ali pa padli z lune. Smo navadni ljudje, ki življenje dojemamo na poseben način in delujemo v strukturi, za katero se mi zdi, da je za človeka dobra. Strinjam pa se, da so bili duhovniki denimo 50 let nazaj čisto drugačni, kot so sedaj. Se mi zdi, da je danes več sproščenosti. Res pa je tudi, da so duhovniki med seboj zelo različni.

Martin Golob Martin Golob Magazin Nad najbolj priljubljenega župnika nepridipravi

Ste tudi na sploh zagovornik sprememb na področju delovanja Rimokatoliške cerkve?

Da bi silil z uvedbo določenih sprememb, ravno ne. Želim pa večkrat spomniti na to, da naj ne bi bili zagrenjeni in naj ljudem raje prisluhnemo, kot pa da jih oštevamo, naj jih raje dvignemo, kot potlačimo. Predvsem pa naj se izogibamo obsojanju, kar včasih podzavestno pride v kri. To opažam tudi pri sebi. Ko sem bil v prejšnji župniji in sem stopil pred oltar ter pogledal ljudi, sem takoj videl vse tiste, ki jih ni bilo, namesto da bi videl te, ki so bili. Enkrat sem se malo razhudil in vprašal, kje pa so vsi, pa me je starejši gospod prijazno opomnil: »Takrat, ko so bili, jih pa niste opazili.«

Živeti moraš s svetom in ga sprejemati takšnega, kot je. Velikokrat se srečujem z ljudmi, ki radi pogledujejo v preteklost in pravijo, kako je bilo včasih boljše. Vendar se s tem ne strinjam. Vsako obdobje ima svoje križe in težave, pa tudi pluse.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da želite biti vsakomur na razpolago in je vaš način življenja to, da ste oče vsem. Vam stalna vpetost v družbena omrežja in dosegljivost morda vseeno povzročata težave pri ohranjanju miru in zasebnosti? Se ljudje na vas obračajo tudi ob neprimernih urah?

Tega je kar veliko. Naučil sem se, da lovim jutra in včasih potegnem v noč, da imam trenutke za sebe. Ljudje me kontaktirajo ves čas in to ne samo tisti iz moje trenutne župnije, temveč tudi iz drugih krajev. Se Prekmurci peljejo v Novo mesto in se spotoma oglasijo pri meni, kjer jih lepo sprejmem. Tega sem zelo vesel, saj želim, da so župnišče vrata, ki bi se vedno odprla. To sem sprejel, saj je duhovnik tukaj za ljudi. Vsake toliko časa, na primer ob četrtkih, si vzamem čas zase, malo pobegnem domov. Možnosti, da se kam umaknem, je bilo v Bohinju veliko več, saj mi je to omogočal kraj sam po sebi. Ampak tudi tukaj je v redu tako, kot je.

Google Med pandemijo Zdravje Napadi panike. Kako si lahko pomagamo?

Takšne situacije, kot je bila letošnja, v mnogih vzbudijo željo po tem, da v nekaj verujejo in verjamejo, da jih nekdo ščiti. Se je to morda kazalo tudi pri zanimanju?

Posebej na vrhuncu epidemije, ko je bilo vse zaprto, je bilo res ogromno telefonskih klicev. In to iz cele Slovenije. Nikoli ne bom pozabil gospe, ki me je takrat poklicala iz zapora. Na plano so butnile stiske, ki so bile povezane s čisto drugimi stvarmi. Spraševala me je, kaj naj stori, ker jo je cela vas obsoja, ker je bila v zaporu, in ker vsi bežijo pred njo, češ da je hud človek. Ljudje so me denimo spraševali tudi, kako bomo preživeli. Tega je bilo zelo veliko.

Takrat ste začeli tudi z oddajanjem maš preko interneta. Vas je odziv presenetil?

Odziv je bil fenomenalen, dnevno nas je v živo spremljalo 2.500 ljudi, v nedeljo, za veliko noč, celo več kot 6.300, kar je bil moj rekord (smeh). Tudi na to gledam kot na nek čudež, saj ne vem, če bi bil v normalnih pogojih sposoben nagovarjati tako množico ljudi. Ljudje so tak način sprejeli in mi vsak dan pošiljali mnogo prošenj. Takrat, ko smo v stiski, dobro dene, da se nekomu potožimo.

"Opažam, da je marsikdo zelo opešal prav zaradi osamljenosti. Če je imel prej stalno obiske in ljudi okoli sebe, je danes to omejeno, kar človeka kar malo pobere, saj ni več obdan z ljudmi, ki bi ga dvigovali."

  Martin Golob

Menite, da bi lahko v prihodnje zaradi vse bolj hitrega načina življenja spletna oblika maševanja prevladala? Katere so prednosti in katere slabosti tovrstnih maš?

Menim, da je fizičen stik čisto nekaj drugega kot virtualen. Tudi maše 'online' so nas povezale, to drži, in spremljale so jih tudi starejše generacije. To sem videl pod komentarji, kjer so si pisale starejše gospe in na trenutke več pozornosti posvečale komentarjem kot pa maši (smeh). Ljudje pa nikoli ne bomo mogli nadomestiti fizičnega stika z virtualnim. Ustvarjeni smo kot družabna bitja in na tak način tudi delujemo; stisk roke, medsebojna bližina, že samo to, da se vidiš, objem. To je vse, kar človek potrebuje, saj je to v nas.

Vidim, da ljudje zelo pogrešajo družabne dogodke. V petek imam denimo mašo v domu starejših občanov v Grosuplju, saj vem, koliko jim pomeni, da je dogodek organiziran zgolj zanje. Opažam, da je marsikdo zelo opešal prav zaradi osamljenosti. Če je imel prej stalno obiske in ljudi okoli sebe, je danes to omejeno, kar človeka kar malo pobere, saj ni več obdan z ljudmi, ki bi ga dvigovali. Družba in osebni stik sta pomembna, zato velikokrat pravim: "Imejte dobro družbo, s katero se radi dobivate in od katere greste napolnjeni z dodatno energijo." Vse to je nenadomestljivo, saj so družbena omrežja zgolj pripomoček.

Kako se vam zdi, da različne generacije dojemajo vero? Se dojemanje glede na starost po vašem opažanju razlikuje? Kaj pa odnos do nje?

Starejši ljudje so kot pristaši tradicije mnenja, da tako kot je bilo, mora tudi ostati. Pri mlajših pa po drugi strani opažam, da iščejo notranji osebni razlog za verovanje. Mlade vera zelo zanima, prav tako iskanje smisla življenja, kar opazim, ko se z njimi pogovarjam. Zanimivo pa se mi zdi, da so preko telefona dosti bolj odprti in se o tem bolj sproščeno pogovarjajo. Vendar mladi ne želijo vsiljevanja, zato večkrat poudarjam, da vera ni nekaj, kar je treba vbijati v glavo. To ni prav.

Včasih se je vera pogosto pogojevala v smislu, če ne boš hodil k maši, tudi k birmi ne boš smel pristopit. Na ta način nismo ničesar rešili, saj je posameznik takoj po prejetju birme vse skupaj pustil. Treba je razčistiti pri sebi in se vprašati, zakaj veruješ in kaj ti vera pomeni. Vera bi človeka morala dvigovati, ga osvobajati in bi mu v življenju pomagati, ne pa tlačiti. Je nekaj, kar te oživlja, te dela odrešenega. Če ti vera nekaj na silo vzame, to ni smiselno.

Z vseslovensko osveščevalno akcijo G.las generacije želimo na Žurnalu24.si opozoriti na problematiko razlik med generacijam, razbiti stereotipe, povezane s posameznimi generacijami in okrepiti socialne odnose. Predvsem pa želimo povezati generacije in poglobiti njihovo medsebojno razumevanje, izboljšati pretok znanja in pogledov na svet ter zmanjšati razkorak med njimi.

Je dodana vrednost življenju, ko spoznaš, da človek ni ustvarjen zgolj za to, da jé, pije in dela, temveč za nekaj več. V njem je tudi duša, ki potrebuje duhovno hrano. Ta človeka dviga k presežnemu. Moram reči, da močna tradicija, katere smo bili vajeni 50 let nazaj, počasi usiha oziroma se spreminja. Tisti, ki so danes verni, pa so zares verni in imajo osebno vero. To vidim zlasti pri mladih.

Čeprav lahko za vero rečemo, da povezuje in združuje vse generacije, se vseeno zdi, da počasi izgublja stik z mlajšimi generacijami, vsaj kar se tiče udeleževanja pri rednih verskih obredih in molitvah. V eni izmed londonskih raziskav iz leta 2018 so rezultati namreč pokazali, da je Slovenija, čeprav sodi med evropske države z največjim odstotkom mladih med 16 in 29 letom starosti, ki se opredeljujejo kot verne, povsem na repu, ko govorimo o udeležbi pri verskih obredih. Da se jih aktivno udeležujejo, je odgovorilo le 7 odstotkov tistih, ki so se opredelili kot verni.

Ta pojav je res zanimiv, vendar me ne preseneča, da je toliko mladih vključenih v dejavnosti, povezane s cerkvijo in vero. Poglejte, koliko različnih društev imamo; tu so skavti, mladinske skupine, potem je tu še verouk. Po mojem občutku mladi radi prihajajo k nam, saj se z njimi veliko ukvarjamo. So naša prioriteta in ves čas iščemo nove načine, kako se jim približati. To je naša skupna skrb. Glede obiska maš pa je relativno. V moji trenutni župniji je pri sveti maši ogromno mladih, v prejšnji župniji jih je bilo pa že malce težje prepričati (smeh). To mora priti iz njih.

Enkrat ste dejali, da se vam je izredno pomembno razdajati in ne biti požrešni. Pomemben del vašega poklica je osrečevati druge. Kako se ob tem počutite?

Enkrat mi je starejši duhovnik dejal, da ljudje duhovniku najbolj zamerijo, če je skopuški. Sam po naravi res nisem 'škrt' in sem razmišljal, da nimam za koga 'šparati'; otrok nimam, hiše mi ne bo treba delati, za osnovne stvari pa že poskrbim, da jih imam, prav tako za stvari, ki me veselijo. Vendar tu ni govora o nekih presežkih. Določenim stvarem se tudi odpovedujem. Redko oziroma praktično sploh ne hodim na dopust ali potovanja. Če že grem, grem z ljudmi. Nikoli mi ni težko, koga malo pocrkljati, mu kaj podariti, ravno iz nagiba, da je bilo tudi meni vse podarjeno. 

Martin Golob Avto Slovenija Toliko je bohinjski župnik zaslužil z dražbo

Vendar ničesar nimam, kar mi ne bi bilo dano. Zato tudi jaz mirno dajem naprej in ljudje tudi pričakujejo, da naredim kaj dobrega. Socialna nota mora biti vedno prisotna. Pridejo pa tudi ljudje s prošnjami, ki jih ne morem uslišati. Denarja na primer ne morem posojati ali dati. Obstajajo tudi takšni, ki močno manipulirajo z mano in bi me radi izkoristili. Zato ne zaupam vsakomur in mi je lažje odstopiti določeni ustanovi. Ko pa gostim otroke, jim vedno ponudim kakšen 'cuker' (smeh).

Čeprav eni pravijo, da je dobrota sirota, ni vedno tako. Tisto, kar daš, moraš dati iz srca. In če te kdaj boli, ker si nekaj dal, moraš to 'požret'. Vedno pa obstaja nekdo, ki se bo skušal 'prešvercati'.

"Vendar mladi ne želijo vsiljevanja, zato večkrat poudarjam, da vera ni nekaj, kar je treba vbijati v glavo. To ni prav."

  Martin Golob

Rdeča nit našega oktobrskega projekta je sreča, zato me zanima, kaj vam pomeni sreča in zakaj jo je pomembno deliti?

Martin Golob | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Že kot srednješolec sem premišljeval o tej temi in se pogovarjal z drugimi, zakaj so se odločili za ta poklic. Od nekdaj sem v življenju želel početi tisto, kar bi me osrečevalo. Nikdar ne bi hotel iti v službo, ki bi me tlačila. Sreča je po mojem mnenju pogon, bencin, ki te vleče naprej. Nemogoče je biti vsak del dneva in vsak dan srečen v polnosti. Nedolgo nazaj sem pokopal 33-letnega fanta, ki je umrl za rakom, in ob takih zadevah ne moreš ostati ravnodušen. Stisne te.

Menim, da je srečen človek tisti, ki je iskalec, živi v miru, se v življenju trudi in sprejme tudi tisto, kar je nepopolno. Pomembno je, da z veseljem živiš in si posledično srečen tudi iz hvaležnosti. Ljudje se znamo hitro ozirati po stvareh, ki jih nimamo, in to nas dela nesrečne. Namesto da bi se ozrli po stvareh, ki jih imamo in iz tega črpamo srečo. Če si sam srečen, in to srečo deliš z drugimi, te to osrečuje. Zadošča že, če če si samo malo bolj pozoren do drugih, se jim zahvališ, pozdraviš, jih ogovoriš.

Lahko pa se seveda zgodi, da te nekdo na tešče zjutraj že samo s pogledom spravi v slabo voljo (smeh). Biti srečen od znotraj pomeni, da srečo črpaš iz sebe. Meni srečo daje tudi vera, ker verjamem, da me ima nekdo zgoraj rad in sem v božjem varstvu. Nesrečen pa sem takrat, ko sem egoističen in preveč gledam nase, morda koga prizadanem, ali rečem kakšno preveč. Vidim, da me takrat, ko sam grešim, to zbija in dela nesrečnega.

Paraolimpijske igre PROMO Šport "Sreča je, ko prideš na cilj in dosežeš tisto, za kar si garal"

Vaš poklic terja veliko socialnih stikov, ki vam delovnik dodobra zapolnijo. Tu so v ospredju tegobe in pomoč drugim. Se vi kdaj počutite osamljeno? Na koga se sami obrnete, ko/če imate stisko?

Ne čutim se ravno osamljenega. Zelo rad pokličem k sebi atija, imam pa tudi kolege, ljudi, s katerimi se zastopim in se kdaj dobimo. Z duhovnikom, ki zdaj študira v Rimu, se večkrat slišiva, prav tako se pokličeva in pomeniva z župnikom iz Dola pri Ljubljani. Človek potrebuje nekoga, ki mu zaupa in ga malo bolje razume. Zelo redko se torej počutim osamljenega. Poskrbim, da sem stalno zaposlen. Zvečer sem že kar malo utrujen (smeh), saj končujem šele okoli desetih. Do takrat imam sestanke, srečanja, tukaj so še zakonske skupine. In ura odbije že deset, ko sem končno sam. To mi prija, saj imam rad tudi malo miru. Zadnje čase me ob večerih sprošča gledanje nanizanke Naša mala klinika, ker se lahko nasmejim Vesotu (smeh) in nato v miru zaspim.

Kateri izmed grehov pa vam dela največ preglavic?

Zagotovo jezik (smeh), saj je jezik orodje, s katerim prehitro kaj rečem, se zagovorim, morda koga nehote užalim. V vsakem je tudi delček napuha, ki kdaj bolj, drugič manj, udari ven.

Kako pa se soočate s takšnimi in drugačnimi skušnjavami? Verjetno veliko ljudi pomisli, da se z njimi ne srečujete. Je mnenje, da duhovniki in ostali cerkveni delavci niso iz mesa in krvi, napačno?

Tudi župniki grešimo in hodimo k spovedi. Nismo nobeni angeli (smeh) in smo na isti poti kot vsi ostali. To mi je pri mojem poklicu tudi najbolj všeč in ljudem večkrat povem, da nisem nekdo, ki bi v življenju že kaj dosegel in zgolj vpil 'pojdite sem, pojdite sem', temveč želim skupaj z ostalimi hoditi, rasti in padati. Drug drugega potrebujemo, da se pobiramo in dvigamo ter gremo naprej.

dezurni@zurnal24.si