Šport > Nogomet
5857 ogledov

Francozom ni mar, Fifa pa se zgleduje po slovenski politiki

Didier Deschamps
1/2
Epa
Po mesecu, ko je veliko nogometnih skeptikov postalo navdušencev, se je končalo s francosko zmago in slavjem tehnologije VAR. Še o tem, kaj je Fifa počela narobe in kam sodi Slovenija.

In to je to! Zadnji sodniški žvižg in ... konec. Mesec dni, ko se je svet vrtel okoli nogometne žoge, napetost je naraščala ob izločilnih bojih, polfinale, finale in nič več. Eksplozija, bum in zaključek. Kaj zdaj? Štiri leta čakanja za pesimiste, dve leti za optimiste, saj je tu evropsko prvenstvo.

Kaj je prineslo SP 2018? Občutek je, da že dolgo nismo spremljali tako kakovostnega in zanimivega nogometa. Igra je bila dinamična, padlo je veliko zadetkov, bilo je polno drame, dvoboji so se odločali v zadnjih minutah, le ena tekma na celotnem prvenstvu pa se je končala brez zadetkov. In ravno tista,na kateri so nastopili zmagovalci Francozi. Ti so v skupinskem delu odigrali 0:0 proti Danski. Z rezervisti in na dvoboju, ki ni prinašal veliko.

Nesporni zmagovalec tekmovanja je za mnoge VAR. Nekaj reči je še treba popraviti, predvsem, ko se kateri od sodnikov preveč zanaša na sodelavce v sobi z monitorji, a so dvoboji večinoma minili brez velikih pritožb. Še vedno gre namreč za subjektivno odločitev delilcev pravice, ki nikoli ne bo ustrezala vsem vpletenim. Predlog (recimo mu pravilo Neymar): morda bi bilo potrebno po tekmah uvesti še kakšen dodaten pregled in kaznovati tiste, ki s (pretiranim) simuliranjem želijo iz sodnika izsiliti kazen za tekmeca. Uporaba video pripomočkov kaže predvsem na to, da so sodniki v preteklosti dosojali manj enajstmetrovk, lažje se je bilo ob spornih situacijah odločiti v korist obrambe. SP je tako ponudil rekordno število strelov z bele točke, tudi zato pa nekaj več zadetkov.

Igor Kovačič | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Zmagujejo ekipe. Francija je do naslova prišla s kolektivno igro, s predstavami, v katerih je vsak posameznik vedel, kaj mora početi. Z igro, v kateri je na primer četrti najboljši strelec v zgodovini francoske izbrane vrste (če verjamete, ali ne) ostal brez zadetka na svetovnem prvenstvu, a bil pri tem eden ključnih mož za uspeh. Olivier Giroud je tako prekinjal nasprotnikove napade, se vračal v obrambo, spuščal žoge do kolegov v napadu, naredil vse, da so galski petelini veselo kikirikali po koncu tekme. V tem je podobnost med reprezentancama kapetana v finalu Didierja Deschampsa in selektorja Didierja Deschampsa dvajset let kasneje. Koliko zadetkov je leta 1998 dosegel takrat njihov uradno prvi napadalec Stéphane Guivarc'h? Nekateri so mnenja, da je bila francoska igra nezanimiva. Kako? V izločilnih bojih so na štirih tekmah dosegli 11 zadetkov. Pa tudi če mislite, da jim je zdaj mar. Se bo kdo spomnil na to čez par mesecev? Bodo pa vsi v naslednjih letih poskušali kopirati vsaj del njihove igre.

Obraz Modrića: kaj mi bo to, če nisem prvak

Za igralca turnirja je bil izbran fenomenalni Luka Modrić. Hrvat je dokazal, da sodi med najboljše igralce na svetu. A vsaj za moj okus bi si najprestižnejšo individualno lovoriko zaslužil nekdo od Francozov, nekdo od dobitnikov lovorike. Na koncu pač šteje le naslov. Obraz Modrića ob podelitvi pove vse: "Kaj mi bo to, če nisem prvak?" Je pač najboljši pri prvih poražencih. Žal je tako. Delavni in skromni, po zadnjih informacijah si soigralcev ni upal prositi, če lahko v evforiji tudi sam po tekmi nekoliko ponese pokal, N'Golo Kante, ki je skozi prvenstvo opravil izjemno delo na sredini? Morda Raphaël Varane, ki je odlično poveljeval francoski obrambi, izjemni napadalni dvojec Antoine Griezmann in Kylian Mbappé? Okusi so različni. Se pa zdi, da pri Fifi še nekako upravičujejo izbor Lionela Messija, ki je bil pred štirimi leti na podoben način izbran pred takrat odlično nemško falango.

Pa smo pri Fifi. Organizaciji, ki še vedno vleče grehe iz preteklosti. Katar 2022, igranje decembra, med sezonami največjih prvenstev? Smešno! Vse zaradi katarskih milijonov. In podkupnin. Rusija si po besedah predsednika Giannija Infantina zasluži naziv najboljše prirediteljice mundiala. Vsekakor je bilo vse na vrhunski ravni, kaj drugega ni bilo za pričakovati pod vladavino Vladimirja Putina. In tu nastopi problem. Vsaj zame.

Kaj bi pričakovali od nekoga, ki mu je mar le za denar

Fifa je še enkrat pokazala, da je najpomembnejši denar. Ne pričakujem, da bi se ob vseh vloženih financah morala odpovedati SP v Rusiji, lahko pa bi sprejela bolj trdo in načelno držo do potez Rusije v zadnjih letih. Lahko bi vsaj omenila in izrazila nezadovoljstvo za blagoslovljen napad na Ukrajino, pa Putinove poteze v Čečeniji, Gruziji, na njegovo onemogočanje in odstranjevanje političnih nasprotnikov, drugače mislečih, novinarjev ... A kaj bi pričakovali od nekoga, ki mu je mar le za denar? Za nekoga, ki kot vsi politiki najprej gleda na to, kako si bo odrezal čim večji kos pogače zase in sebi podobne. Infantino se je tako v maniri slovenskih politikov, ki so v času obiska dosmrtnega ruskega predsednika v Sloveniji kar tekmovali, kdo mu bo globlje zlezel v zadnjo plat, veselo poziral z osebo, ki je odgovorna za največje nasilno premikanje mej v Evropi po drugi svetovni vojni.

Denar? Tudi zaradi tega se bo mundial širil na večje število udeleženk. Z 32 na 48. Več reprezentanc, večja razpršenost, večja gledanost po svetu, večji vložki pokroviteljev, več televizij ... Denar! Kaj pa kakovost? Tudi Evropa bo dobila svoj delež, več pa bo tudi izbranih vrst, ki (še) ne sodijo med elito. V četrtfinalu tokratnega SP je bilo šest evropskih in dve južnoameriški reprezentanci, od ostalih federacij sta se med 16 prebili še Japonska in Mehika. Azijske in afriške ekipe v večini primerov še vedno ne najdejo pravega stika z najboljšimi. Sicer se je o kakovosti in razširitvi razpravljalo tudi pred EP 2016, kjer pa so na primer prijetno presenetile Islandija, Wales, Severna Irska. Bo tako tudi na SP 2026? Ali pa bo še več enostranskih tekem, kot je bil na primer dvoboj Anglije in Paname, ko si je naslov najboljšega strelca pravzaprav priboril Harry Kane? Ta je v osmini finala še dosegel zadetek (tretji iz enajstmetrovke na prvenstvu), nato pa poniknil.

Na svetovno prvenstvo vsaka četrta država sveta

Na SP 2026 bo odpotovala skoraj vsaka četrta država na svetu, bo vsaj takrat med njimi Slovenija? Mlade slovenske generacije so se v zadnjih letih prebijale celo na evropska prvenstva v nižjih kategorijah, zato upanje na uvrstitev vsekakor obstaja. Vse se trenutno ustavlja pri mladi izbrani vrsti, ki jo vodi Primož Gliha. Če selektorji ostalih mlajših kategorij dobro sodelujejo, pa je Gliha poglavje zase, nekak samodržec, ki marsikdaj preseneti z izborom selekcije, vse skupaj pa mu omogočajo na NZS.

Kaj pa člani? Vsekakor Slovenija nima toliko kakovostnih posameznikov kot ostale izbrane vrste, a kot smo že dejali, v sodobnem nogometu odloča ekipa. Švedska je brez Zlatana Ibrahimovića v dodatnih kvalifikacijah izločila Italijo in se prebila v četrtfinale, kjer sta je proti Angliji le boljša realizacija in odlični Jordan Pickford morda ločila od polfinala, Argentina, ki ima po imenih izjemno izbrano vrsto, pa se je tudi z Messijem mučila že v skupinskem delu. Gavči so dokaz, da tudi velezvezdniku ne moreš prepustiti vsega in se zanašati na njegove sposobnosti. Ekipa, ekipa. Lahko Slovenci naredimo takšno moštvo, ki se bo prebilo na veliko tekmovanje? Ob širitvi števila izbranih vrst na velikih tekmovanjih, ko na EP napreduje skoraj pol kontinenta, na SP pa četrtina sveta, bi se to moralo zgoditi. Vse manj je neuspeh.

Komentarjev 1
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.

Sorodne novice