Šport
2411 ogledov

"Ko sem o tem bral na internetu, sem bil ves prestrašen"

Matic Grošelj Twitter
Igralec, kakršnega slovenski klubi cenijo kot suho zlato. Kljub mladosti se je že soočil s težjimi poškodbami, pred kratkim je postal članski reprezentant. Pogovor z njim se je dotaknil številnih tem, tudi izven rokometa. Njegov odgovor na vprašanje, koga bi povabil na kavo, vas bo presenetil.

Matic Grošelj je človek številnih vzdevkov in redko videnih talentov. 195 centimetrov visoki Trboveljčan je vse bolj pomemben člen čete rokometašev Celja Pivovarne Laško, pri dvaindvajsetih letih že ima izkušnje z igranjem v reprezentanci Slovenije.

Iz domačega Rudarja je v Zlatorog prišel 2014 kot šestnajstletnik, leto kasneje že prvič zaigral za člansko moštvo, polnopravni član prve ekipe pa postal v sezoni 2016/17. Letos spomladi so "pivovarji" z njim, čeprav je takrat okreval po poškodbi, pogodbo podaljšali do konca sezone 2021/22.

V svoji mladi karieri se je obetavni desni zunanji igralec s kakovsotnim delom v obrambi - pravo bogastvo za slovenske klube, spopadel z zdravstvenimi težavami in jih uspešno premagal. O njih, rokometnem vzponu in interesih izven športa je spregovoril v sledečem intervjuju.

Celje PL Liga prvakov Šport Celjani 15 sekund pred koncem potrdili zmago proti Zagrebu

Matic Grošelj | Avtor: Twitter Twitter

Imate kakšen vzdevek?
Imam jih kar nekaj. Večinoma gre za izpeljanke priimka. Grošo, Šelko, Šel ... V tem smislu. Nekateri pa me kličejo preprosto Ptič. Za soigralce sem ponavadi Grošo, za trenerja Šelko, kadar mi gre dobro (smeh, op. a.).

Ste bili že kot otrok višji od vrstnikov?
Bil sem višji, a ne tako kot sedaj. V povprečju sem bil nekako za pol glave višji od večine. Z rastjo sem zaključil precej pozno in zato nisem tako izstopal.

Rokomet je vaša prva športna ljubezen?
Bil sem kar dejaven otrok. Najprej sem obiskoval košarkarski krožek, nekje do petega ali šestega razreda osnovne šole. Nato pa se je krožek preselil v drugo dvorano na drugem koncu mesta, do kamor nisem imel ustreznega in pravočasnega prevoza. Mami, zaposleni pri podjetju, ki je takrat sponzoriralo trboveljski rokometni klub, so predlagali, naj grem na rokomet. Pokazalo se je, da je bila to kar prava odločitev.

Kakšne spomine imate na čase v trboveljskem Rudarju, kjer ste storili prve rokometne korake?
Zelo lepe, klub mi je dal veliko. Naša generacija - letnik 1997, je bila množična, resna na treningih in konkurenčna. Dobro smo trenirali in dosegali dobre rezultate, bili smo tudi prava klapa izven igrišča. Že kot petnajstletnika me je takratni trener članov Matjaž Šikovec vpoklical v prvo ekipo. Čeprav je moštvo takrat igralo v tretjem rangu tekmovanja, sem bil kar presenečen in vesel, da sem dobil priložnost. To je prednost majhnih sredin, kjer ni veliko kadra in je treba delati z vsakim posameznikom. 

Kdaj ste postali član državne reprezentance?
Pri mlajših kadetih me še ni bilo zraven, po nastopu za člane Rudarja pa so prišli vpoklici na pregledne treninge, nato pa tudi na priprave za velika tekmovanja.

Matic Grošelj | Avtor: Twitter Twitter

Kdaj ste izvedeli za zanimanje Celja Pivovarne Laško?
To je bilo približno v enakem obdobju. Po klicu v reprezentanco je tudi Celje pokazalo interes. V Sloveniji nas pač ni veliko levičarjev, ki lahko vržemo žogo čez obrambo (smeh, op. a.). To je bilo na prehodu iz drugega v tretji letnik srednje šole. Šlo je za prvo veliko odločitev v mojem življenju. Skrbelo me je, da bom zaradi vožnje v Celje in treningov zapostavljal šolo, česar nisem želel storiti. Na koncu sem se odločil za prestop in se vsak dan vozil, medtem pa se mi je prosti čas skrčil na minimum. A nekako sem vse skupaj izpeljal, čeprav sem bil pogosto precej bolj izmučen od prijateljev.

Kako težko se je bilo preseliti in nato uveljaviti v prvi ekipi evropskih prvakov iz leta 2004?
Zame je bilo precej težko, ker sem prišel iz manjše sredine, manjšega kluba. Nisem bil vajen konkurence, boja za mesto v ekipi. V tem smislu so mi zelo pomagale tekme v mladinski ligi. Tam sem lahko odpravljal pomanjkljivosti in si nabiral samozavest. Pri uveljavljanju pa mi je gotovo pomagalo tudi dejstvo, da v Celju ni več toliko denarja kot pred desetimi, petnajstimi leti. Danes v klubu ni pomislekov, ko se poškoduje ali zboli eden od nosilcev, takoj se vpokliče mladince. Zato je danes za mlade v Celju lažje kot v preteklosti.

Kako ste spomnite vašega debija pri članih Celja PL?
Zgodilo se je na pokalni tekmi v Slovenj Gradcu, če se prav spomnim. Zaigral sem v zadnjih 15 minutah srečanja. Dosegel sem prve gole. Mislim, da sem prvega zabil s sedemmetrovke. Trener mi jo je zaupal, da bi z njo prebil led. Zame je bila to velika stvar.

Kako se spopadate s pritiskom, ki je v Celju, kjer se vedno zahtevajo lovorike, vedno prisoten?
Ko še nisi nosilec igre, takrat o tem ne razmišljaš in se ne obremenjuješ veliko. Takrat imaš več problemov s seboj, ker se želiš uveljaviti v moštvu in napredovati. Zdaj, ko sem sam nekako med tistimi, ki so nosilci, je s tem malce drugače. Čutim večjo odgovornost za rezultate ekipe. Bolj ko si pomemben, bolj moraš pomagati drugim in imeti vedno pred očmi cilje kluba. Vedno moraš storiti vse, da klub doseže tisto, kar si je zadal pred sezono, pri nas so to lovorike. Ne smeš se osredotočiti le nase. Ta pritisk mi je v ponos, toda prinaša tudi veliko odgovornost. 

Vam vloga vodje ustreza, se počutite dobro?
Kot pri vseh stvareh, so pozitivne in negativne plati. Naša ekipa je ena najmlajših v ligi prvakov in na ta način smo na evropskih tekmah vseeno malce razbremenjeni, lahko igramo bolj sproščeno. Večinoma v Evropi igramo z ekipami, ki imajo precej večji proračun od nas in so v vlogi favoritov, tako da tam ni tako velikega pritiska. Povsem drugače je na tekmah v domačih tekmovanjih, kjer se vedno pričakuje zmaga, ne glede na tekmeca.

Matic Grošelj | Avtor: Profimedia Profimedia

Katero gostovanje v ligi prvakov je doslej na vas pustilo največji vtis?
Zelo velik vtis je name naredila moja prva evropska tekma v gosteh, pri poljski Wisli. Takrat sem prvič začutil, kakšno je vzdušje v polni dvorani. Čeprav nisem igral, sem bil impresioniran. Iz letošnje sezone pa bi izpostavil gostovanju v Parizu pri PSG, najbogatejši ekipi na svetu. Dvorana Bercy je bila lepo polna, ker so njihovi "ultrasi" praznovali neko obletnico. Petsto ljudi je bilo brez majice, vseskozi so skakali in peli ... Bilo je noro.

V dosedanjem poteku kariere ste imeli že kar nekaj zdravstvenih težav. Spopadli ste se z mononukleozo, lani okotbra pa si strgali sprednjo križno kolensko vez. Je bila rehabilitacija težja v fizičnem ali psihičnem pogledu?
Ko sem dobil mononukleozo in sem začel prebirati stvari o bolezni na internetu, sem bil sprva ves prestrašen. Toda pri meni ni bilo tako hudo, po dveh mesecih sem bil v normalnem trenažnem procesu. Poškodba kolena je bila nekaj drugega. Zgodilo se je na začetku tekme v Trebnjem. V trenutku se je zame vse spremenilo. Sprva so mi dejali, da je sprednja križna vez ostala cela, da je malce strgana le stranska, toda po pregledu z magnetno resonanco se je pokazalo, da temu ni tako. Rehabilitacija je bila naporna, tako psihično kot fizično. Meseci se vlečejo, močno pogrešaš igro in normalne treninge.

Kako je igrati v reprezentanci pod taktirko tako temperamentnega trenerja kot je Veselin Vujović?
Igranje za reprezentanco so sanje vsakega otroka, reprezentante smo gledali kot bogove. Za to sem delal celotno kariero. Obleči državni dres je res poseben občutek. Daje ti dodatno samozavest in vzbuja ponos. A obenem si pod pritiskom, ko veš, da te spremlja cela Slovenija. Selektor Vujović je bil z mano tokrat, ker sem bil prvič z njim na pripravah, morda malce bolj prijazen kot s kakšnim starejšim igralcem, bolj uvideven kot do drugih. Ima zelo močan in samosvoj karakter, odlične govorniške in motivacijske sposobnosti. Ko med sestanki govori, vsi utihnemo in ga pazljivo poslušamo. Ima svoj pogled, stvari pove na svoj način, a ga igralci lahko razumemo.

Katere športe poleg rokometa še spremljate?
Spremljam vse slovenske reprezentance. Zelo rad si ogledam kakšno tekmo lige NBA in pa lige NFL. Tam so moji favoriti New England Patriots.

Matic Grošelj | Avtor: Twitter Twitter

Katero knjigo ste nazadnje prebrali?
Nazadnje sem prebral biografijo Dennisa Rodmana. Njegova javna podoba je bila povsem drugačna od večine športnikov. V tem smislu se mi zdi zelo zanimiv.

Vaš najljubši film in naljubša televizijska serija?
Noben film mi ne pade na pamet. Sem pa na Netflixu nedavno gledal serijo Stranger Things. Gledal sem tudi Game Of Thrones, a me je zadnja sezona zelo razočarala.

Kam bi se preselili, če bi morali iz Slovenije?
Všeč mi je Kanada. Morda Toronto. O tem mestu slišim samo lepe stvari. Tudi New York ne bi bil slab.

S katero znano osebnostjo bi šli na kosilo, kavo ali večerjo, če bi imeli to možnost?
To bi bil košarkar Derrick Rose. Z njim bi se pogovoril o poškodbi kolena. Zanima me, kako je šel skozi ta proces, kako je razmišljal, kako se je vrnil na vrhunski nivo. Lani je imel odlično sezono. On bi bil prava oseba za pogovor.

Uroš Zorman in Luka Žvižej Foto Šport Spektakularno slovo Zormana in Žvižeja
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.