Šport > Nogomet
3014 ogledov

Zakaj nas ni zraven?

navijači Euro 2020 TV finale Profimedia
O slovenski perspektivi nogometnega Eura in o potencialih povezovanja.

Z letom zamude se je končal Euro 2020. Prvič po letu 1968 in drugič v zgodovini ga je dobila Italija. Povsem zasluženo. Z izjemo polfinala proti Španiji, ko so "azzurri" namerno prepustili pobudo tekmecem, so na vseh tekmah večinoma igrali z agresivnim visokim blokom, bili netipično raznovrstni in pogumni v napadu. V velikem finalu na Wembleyu jim je do prevlade pomagala angleška postavitev s tremi osrednjimi branilci ter dvema obrambno orientiranima centralnima vezistoma, saj so imeli domačini veliko težav s prenosom žoge v napadalno tretjino. A odločale so enajstmetrovke in osebno me je presenetil izbor izvajalcev s strani Garetha Southgata. Tretji, četrti in peti "penal" so izvedli rezervisti, stari 23, 21 in 19 let. Vsi so zgrešili. Naj bo najstnik še tako samozavesten, ko ga trener vpraša, ali želi streljati v poslednji seriji, ga v takšen položaj enostavno ne bi smel postaviti. Zakaj odgovornosti ni prevzel Jordan Henderson (v igro je prišel v 74. minuti in iz nje odšel tik pred koncem podaljška), zakaj se ni izpostavil "padalec" Raheem Sterling? Enajstmetrovke, posebej v takšnih okoliščinah, so bolj stvar karakterja kot tehnike. In izkušnje štejejo.

Med najboljše štiri so se uvrstile reprezentance, ki so vse tekme skupinskega dela igrale doma (Anglija - London, Italija - Rim, Španija - Sevilla, Danska - København). To gotovo ni naključje. Prednost domačega terena ni fiktivna. Lagodnost znanega okolja in energija navijačev prihranita ali pa dodata kar nekaj moči, volje in koncentracije. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin je za BBC že pred finalom dejal, da mu takšen format ni všeč, ne le zaradi tekmovalne prednosti gostiteljev, ampak tudi zaradi navijačev. Nekatere ekipe so prepotovale na tisoče kilometrov (npr. Švicarji so šli v Baku, nato v Rim, spet v Baku, sledila sta obiska Bukarešte in St. Peterburga). Potovanja izčrpajo in na vrhunskem nivoju šteje vsaka malenkost. Razpršenost gostiteljstva je preprečila množična romanja na prizorišča. Ko je bil Euro v eni ali dveh sosednjih državah, je bilo precej lažje formirati večje kontingente privržencev.

Italija, svetovni prvaki Finale Šport Odločitev padla v peti seriji enajstmetrovk, zadnji strel zapravil 19-letnik

Stara celina je dihala z nogometom - od Turčije do Švedske in Finske, od Portugalske do Ukrajine in najbolj oddaljenih kotičkov velikanske Rusije. Gledanost televizijskih prenosov je zasenčila druge športne dogodke, vključno s Tourom in Wimbledonom. Evropske prestolnice in metropole so bile priča kolektivnim izbruhom sreče in obupa. Nas, na žalost, ni bilo zraven.

Slovenije na velikih tekmovanjih ni od leta 2010. Kljub temu popularnost "čudovite igre" med mladimi pri nas raste. Več kot polovica registriranih športnikov in športnic v Sloveniji je nogometašev ali nogometašic (ne štejem planincev, saj to za večino sodelujočih ni šport ampak rekreacija). Samo za občutek: imamo več kot 240 nogometnih klubov z moško člansko ekipo (seveda imajo prav vsi tudi nekaj mlajših selekcij, največji imajo pod svojim okriljem na stotine fantov in deklic). Večina nepoznavalcev športa nogomet vidi kot igro bogatih in razvajenih zvezdnikov, a to je le vrh piramide. Nogomet so turnirji sedemletnikov v spomladanskih in jesenskih sobotnih jutrih, nogomet so tekme četrte in pete lige. Nogomet je orodje socializacije, posebej za otroke iz revnejših družin, nogomet je piljenje motoričnih spretnosti, nogomet je učenje delovanja v kolektivu, nogomet je zatočišče pred temnimi platmi ulice. Nogomet je tradicija, lokalpatriotizem, povezanost s skupnostjo.

Slovenija premore enega najboljših košarkarjev na svetu, dva najboljša kolesarja na svetu, najboljšega motokrosista na svetu, najboljšo športno plezalko na svetu, izjemno odbojkarsko reprezentanco ... Judoisti, hokejisti, smučarji, skakalci, smučarski tekači, biatlonci, plavalci, atleti, teniške igralke, divjevodaši ... Spisek je res dolg. A kljub vsemu, kljub izjemnim uspehom vseh naštetih, se večina mladih na sončni strani Alp odloča za nogomet. Kako bi bilo, če bi se vsake štiri leta ali vsakih šest let uvrščali na svetovno ali evropsko prvenstvo? Ali redno imeli klube v Ligi prvakov in Ligi Evropa? In zakaj nas na Euru ali mundialu ni zraven? 

navijači Euro 2020 Milano | Avtor: Epa Epa

Treba je poudariti, da dvomilijonska država v panogi, ki jo zagreto in profesionalno igrajo po skoraj celotni Zemlji, pač ne more biti serijska zmagovalka. V modernih časih je šel pokal za svetovne prvake v roke Brazilcev, Argentincev, Nemcev, Italijanov, Francozov, Angležev in Špancev. Izključno velike in številčne nogometne nacije (v letih 1930 in 1950 so slavili Urugvajci). Brez nastopa na letošnjem Euru je ostalo 31 od petinpetdesetih držav pod okriljem Uefe. Poleg Slovenije tudi večje ali bogatejše države z večjim številom uveljavljenih vrhunskih igralcev in resnimi reprezentancami: Norveška, Grčija, Srbija, BiH, Irska, Islandija, Bolgarija in druge. Toda ...

V Sloveniji se je nogometna infrastruktura od leta 2000 naprej posodobila in ujela trende razvitih držav (so seveda negativne izjeme). Izšolalo se je ogromno nogometnih pedagogov in trenerjev. Imamo na stotine trenerjev z aktivno licenco PRO (slednjo opravljaš po pridobitvi licenc C, B in A). Imamo licencirane klube v prvi, drugi in celo tretji ligi (kar je malce pretirano), imamo dovolj regionalnih centrov z vsemi potrebnimi pogoji za kakovostno vzgojo mladih nogometašev in nogometašic. A vse to se ne odraža v rezultatih naših reprezentanc v vseh starostnih kategorijah, od U15 navzgor. V zadnjih desetih letih so bile pri kvalificiranju na zaključne turnirje velikih tekmovanj bolj uspešne tudi države s precej manj razvito infrastrukturo in manj denarja.

Na nedavnem domačem evropskem prvenstvu za igralce U21 presežkov nisem pričakoval in bil negativno presenečen nad kakovostno razliko do Špancev ali Italijanov. Tudi naši fantje so profesionalci. A delovali smo naivno, nekateri posamezniki so kazali očitne taktične, včasih celo tehnične pomanjkljivosti. Razen borbe, želje in discipline Slovenija ni pokazala veliko.

Pri nas se motorično obetavne dvanajst- in trinajstletnike usmerja v pogone peščice "elitnih" klubov ali z njimi povezane kolektive. Tam se kopičijo talenti iz širše regije, do profesionalnega nivoja pa jih pride zelo malo. Premalo. V izostreni konkurenci se prehitro izgubi veliko talentov, kar si majhna država ne more privoščiti. Nekateri pač dozorijo kasneje, drugi potrebujejo specifično situacijo ...

Postopki prestopov v mlajših kategorijah so pisani na kožo večjim klubom, ki zlahka privabijo nadarjene otroke, še bolj pogosto pa njihove (pre)ambiciozne starše. Malim sredinam, ki predstavljajo veliko večino nogometne skupnosti, ne ostane nič. Ob odhodu najboljših so tekmovalni motivi pogosto utopija, financiranje delovanja društva je predmet dobre ali slabe volje občinskih veljakov. Vse to vodi v apatijo in slabitev manjših klubov. 

Denar Uefe, ki ga Nogometna zveza Slovenije (NZS) vsako leto razdeli med klube, je usmerjen skoraj izključno v približno ducat "velikih" in njihove "akademije". Malim so vržene drobtinice, čeprav večina igralcev svojo osnovno nogometno izobrazbo - vsaj tja do 13. leta starosti, pridobi v klubih, ki so daleč od profesionalnih. Jan Oblak je osnove poklica spoznal v Ločanu (danes NK Škofja Loka), Josip Iličić v kranjskem Britofu, Miha Zajc (tako kot Valter Birsa) v Biljah, Jasmin Kurtić pri Kolpi, Benjamin Verbič v Vojniku, Robert Koren v Radljah, Samir Handanović pri ljubljanskem Slovanu, Zlatko Zahović v mariborskem Kovinarju ... Novi slovenski napadalni up Benjamin Šeško je začel v Radečah. Našteval bi lahko še dolgo.

navijači Euro 2020 Wembley | Avtor: Epa Epa

Polovico letošnjega "pravega" Eura sem spremljal v okolici z nogometom povsem obnorelega Splita, kjer so celo osnovne šole in vrtci polepšani z grafiti v čast Hajduka. Pri nas takšne nogometne kulture, z izjemo Maribora, ne poznamo. Zaradi pomanjkanja uspehov se nogomet pri nas ne spremlja tako zagreto kot na Hrvaškem ali v Italiji, kjer je to religija, ponos. Ker Slovenije ni bilo na Euru, ni bilo čutiti prave vročice in evforije ob spremljanju turnirja, a z mlajšimi generacijami se vse bolj širi krog stalnih privržencev nogometa, ki dogajanje spremlja tudi ob pomanjkanju slovenskih uspehov v mednarodni konkurenci. Vse več ljudi je bilo, je in bo tako ali drugače vpetih v nogomet in ti ljudje ga bodo, z redkimi izjemami, gledali do konca življenja. Medtem ko se širša javnost navdušuje ob velikih mednarodnih uspehih zdaj v eni, zdaj v drugi panogi, prej opisani navijajo za svoje klube in bolj podrobno kot slovenske šampione v posamičnih panogah spremljajo izide Bundeslige, Serie A, La Lige ali Premier League.

Josip Iličić SLO HRV Revolucija Šport Pri Uefi z veliko spremembo, Euro bližje tudi za Slovenijo

In temu se ne gre upirati, ampak velja to uporabiti. V Trbovljah, kjer domuje zdaj skoraj stoletni in nekoč močni NK Rudar, v devetih različnih starostnih kategorijah še vedno trenira skoraj dvesto otrok. Klub je daleč od profesionalnih vod, najbolj perspektivni igralci se zato že pred koncem osnovne šole selijo v sredine z več denarja in boljšo infrastrukturo. V mestu je eno igrišče z že nekaj let dotrajano umetno travo (ta naj bi kmalu vendarle doživela prepotrebno prenovo), stadion bo počasi zrel za uvrstitev na seznam kulturne dediščine, članska ekipa je večino zadnjih dvajsetih let preživela v četrtem rangu. Pa se je vpis najmlajših v zadnjih sezonah krepko povečal. Medtem izvajalci tečajev, natečajev, programov, krožkov, festivalov, seminarjev in delavnic v različnih z javnim denarjem podprtih javnih zavodih tarnajo nad slabim odzivom mladine. Eni imajo množičnost, pa nimajo denarja in pogojev, drugi imajo sredstva, pa nimajo ljudi. Ni treba biti genij, da bi se, če so nameni dobri, dalo kaj storiti ... 

To je le en primer, še zdaleč ne edini. V Sloveniji (še) ne znamo izkoristiti družbene in institucionalne moči nogometa. Vsak skrbi za svoj vrtiček, odprtost možnostim povezovanja med področji športa, kulture, izobraževanja, gospodarstva in družbene angažiranosti pa večinoma izostane.

 
Komentarjev 4
  • rd2dmk2 12:54 13.julij 2021.

    zakaj v sloveniji nogometa - dobrega nogometa ? ker v zgornjem smrklju mladi domorodci igrajo za veselje , v žabjem mestu pa banana šef mešetari z fuzbalskimi mešetarji. Če bi danes se v Sloveniji igral samo amaterski nogomet, bi bilo ...prikaži več bolj napeto in bolj všečno za gledat, kot pa tole kar je danes prva liga. in ti v prvi ligi so še vedno sposobni zaslužit za pol ducata kafičev, ob igri, ki ni vredna 377-te lige.

  • jaka4 22:38 12.julij 2021.

    Če bi slovensko reprezentanco vodil Srečko Nazionale bi igrali v finalu, katerega bi dobili z najmanj štirimi zadetki več v mreži nasprotnika. Morda kdo dvomi v to, a to je neizpodbitno dejstvo. Amen.

  • JackD 21:23 12.julij 2021.

    Zakaj odgovornosti ni prevzel Jordan Henderson? Hm. Mogoče zato, ker ga je v 119. minuti Southgate potegnil z igrišča.