Stadionska vrata so se odprla ob 17. uri. Na desni strani odra je visela italijanska zastava (Bruce
ima po materini strani italijanske korenine), na levi pa ameriška. Italijanska raja se je prek
koncertom brezskrbno zabavala na zelenici stadiona, postopala na uradnih prodajnih mestih majic,
klobukov ter ostalih BS rekvizitov ali pa se preprosto “ogrevala” s pivom. Opaziti je bilo vse
generacije obiskovalcev, precej je bilo tudi Slovencev. Samo izpred Tivolija jih je šlo šest
avtobusov (eno in dvonadstopnih). Do dejanskega začetka (nekaj skromnih minut po 21. uri) se je
bilo po prizorišču mogoče premikati precej svobodno, saj “kapljanje” ljudi v štirih urah ni
popolnoma napolnilo prostora. Še vedno pa je bilo na stadionu vsega skupaj prisotnih okoli 35 tisoč
obiskovalcev.
Bolj star, bolj energičen
Od trenutka, ko je Bruce Friderick Joseph Springsteen stopil na oder ter do poslovilnega
momenta, je bil njegov nastop na visokem energičnem nivoju, kar je sprožilo naslednji pomislek:
“Ta tip je zmešan ali pa vsemogočen.” Verjetno bo držalo predvsem slednje. Toliko
energije, kot jo ima on, nima marsikateri glasbeni “mladič”, kaj šele tak “ata” kot je on (23.
septembra bo namreč praznoval okroglih šestdeset let). Glasbenika označujeta intenzivna prezenca,
nenehna interakcija z ljudmi ter impulzivnost. Bruce je skakal od enega konca odra na drugega,
pogosto odvihral do srečnežev v prvi vrsti ter od njih pobiral transparente, na katerih so bili
napisani komadi. Omenjeno priviligirano možnost so imeli tisti v VIP prostoru na parterju
(privilegij se je poznal tudi na višini vstopnic). Pobiranje glasbenih želja se je zdelo nenavadno
in vprašujoče, ali bend resnično zna na pamet vse komade, ki jih nima v prvotnem planu za turnejo.
Glede na to, da pa so glasbeniki prekaljeni stari mački in da setlisto na trenutni turneji Working
On A Dream nenehno spreminjajo, se to niti ne zdi presenečenje. Včasih so bila naključja tako
neverjetna, da se je porodila misel, da je del nastopa zrežiran. Italijani, katerih večina tudi v
odraslih letih ne govori angleško, za več kot nekaj refrenov najpopularnejših hitov tudi tokrat
niso naredili izjeme. Je pa neverjetno del refrena komada Waiting On A Sunny Day uspelo odpeti
nekemu petletniku, ki mu je Bruce prinesel mikrofon, kar je bilo zopet edinstveno.
|
Igrali so natanko deset minut manj kot tri ure. Zopet ne moremo mimo vprašanja: “Katera velika rock legenda pa dandanes še igra toliko časa?!”.