Na ljubljanskem koncertu, ki se je zgodil na nedejo, 12. julija je posvetil
neko pesem ravno slovenskim kmeticah. Umetnik, te dni živeči in ustvarjajoči v Los Angelesu, je bil
v času pogovora že precej pod vplivom tequile in piva, s katerima se je “krepčal” že med koncertom,
kar pa sicer ni bistveno vplivalo na kvaliteto intervjuja. Z njim smo se pogovarjali v “nemogočih”
delovnih razmerah (sedeli smo na namreč tribunah, kjer so s svojimi metlami ropotale čistilke in
nas premikale iz enega konca na drugega).
Na začetku kariere ste z bendom izdali komad Enjoy The Wait. Ima ta kakšno povezavo z
novejšim Enjoy The Ride?
R: Ne (smeh). Nikoli nisem pomislil, da bi jo lahko imelo. Enjoy The Wait je blues komad, in
govori, da je čakanje res naporno. In namesto, da bi recimo čakali na avtobus, in se dolgočasili,
si raje predstavljajte, da uživate v tem. Tako potlej ne gre več za zoprno opravilo. Komad Enjoy
The Ride pa govori o prostoru, kjer živim (Holly Wood, Kalifornija). Tam sem na ulici opazil
napise, kot so “They shut the gates at sunset”, kar je končalo kot prva vrstica besedila. Nadaljuje
se z “After that you can't get out”, kar pomeni, da so se vrata tega prostora velikokrat zaprla, ko
sem bil sam še notri. Tako sem po sončnem zahodu ostal tam zaprt celo noč. In verjemi, ni bilo
prijetno. Notri so kojoti, velikanski gorski levi… zelo težko je priti ven. Sam komad govori tudi o
uživanju v življenju v splošnem smislu.
Plošča Dive Deep je pravzaprav tudi projekt o opozarjanju ljudi. Lahko poveš kaj več o
tem?
R: Zelo so nam blizu oceani in življenje v njih in s to ploščo smo se zavzeli za ohranjanje
življenja teh živali in istočasno opozarjamo na onesnaževanje njihovega življenjskega okolja. Stvar
je v tem, ker ljudje ne moremo videti, kaj se dogaja pod morsko gladino in zato niti ne razmišljamo
dosti o tem. Človeška vrsta pa jim že dolga leta dela škodo z ubijanjem. Naš namen s ploščo je
opozoriti na te napake in ustvariti morska področja za obvarovanje, v vsaki državi v kateri igramo.
Upamo, da se bo na ta način morsko življenje regeneriralo. Trenutno je tovrstno stanje vse prej kot
blesteče in to je zelo žalostno.
Na plošči ste uporabili veliko inštrumentov stare šole. V kakšnih pogledih njihovo uporabo
smatrate za novo?
R: Že dolgo niso izumili nobenih novih inštrumentov, verjetno že od poznih šestdesetih let
prejšnjega stoletja. Tudi mi nismo nikoli uporabljali nobenih “novih”. Najboljše glasbila so
prvotne Fender kitare, orgle Hammond ter klavirji Fender Rhodes. Najboljši sintesizerji, narejeni
za moderno glasbo, so bili vsi narejeni v sedemsedetih letih. Več kot 20 let niso izumili ničesar
novega, kar bi oddajalo zanimiv zvok.
Višek nocojšnjega koncerta?
R: Za moje pojme je to psihadelična pesem Never An Easy Way. Napisala sva jo skupaj z bratom,
ko sva bila stara 18 let in sva se zadela z gobicami. Spomni me na mladost in jemanje psihadeličnih
drog. Poleg tega, je bilo še občinstvo prijetno.
Kaj pa meniš o slovenskih kmeticah?
R: Nikoli nisem nobene spoznal, ampak bi rad kakšno danes. Ali pa ne danes… vstati moramo
namreč ob pol štirih zjutraj, saj imamo let za Estonijo. Ampak, če hočejo priti v stik z mano,
mogoče lahko uredim, da se vrnem nazaj (smeh).
